Preden se je na podnebni konferenci v Glasgowu prelevil v zagovornika boja proti podnebnim spremembam, je na družabnem omrežju twitter zaokrožilo (sicer dobro leto dni staro) sporočilo predsednika vlade, v katerem je oznanil, da so "podnebne spremembe stalnica od začetka vesolja, vendar nanje ne vpliva (samo) človek". "Glavni dejavnik našega osončja je seveda - sonce," je zapisal Janša.
Takšno stališče je seveda problematično z več vidikov, vključno z osupljivim pomanjkanjem osnov (osnovnošolske) fizike. Vesolje je nastalo pred približno 13,7 milijarde leti, Zemlja pa skoraj 10 milijard let pozneje, in šele po tem lahko govorimo o kakšnem podnebju, na katerega bi vplivalo (tudi) sonce. Je pa relativiziranje človekovega prispevka k podnebnim spremembam povsem v skladu z večkrat izraženimi stališči SDS, pri katerih izstopa njihov poslanec Branko Grims.
Tudi obrat, ki ga je izvedel Janša na Škotskem, ko se je iz podnebnega skeptika v trenutku pretvoril v državniškega glasnika nove brezogljične prihodnosti, ni nič novega za stranko, ki jo vodi. Za primer postavimo gospodarskega ministra Andreja Vizjaka, ki z veseljem kupi delnice Petrola, nato pa na ves glas razglaša, da mora Slovenija nujno in brez odlašanja zgraditi vrsto hidroelektrarn, da bomo čim prej izpolnili podnebne cilje. Obenem pa ostro zavrne možnost, da bi ukrepali proti energetsko intenzivni industriji, ki porabi sorazmerno največji delež električne energije v državi.
Čeprav gre pri opisanih primerih na videz za nekonsistentnost, pa je slika povsem drugačna, če nanjo pogledamo z drugega, poslovnega zornega kota. Gre namreč za biznis, za beton, gradnjo ogromnih objektov, kjer se da lepo zaslužiti. Pa naj gre za (skoraj) propadli TEŠ ali pa novi NEK. Podnebne spremembe so levičarska zarota takrat, ko motijo načrte poslovnežev in njihovih političnih botrov, a to se seveda spremeni, ko je treba v imenu boja proti taistim podnebnim spremembam regulirati kakšno reko, zgraditi lep betonski jez ali kar novo nuklearno elektrarno. Takrat celo Greta Thunberg dobi smisel tudi za desno usmerjene probiznis politike.
Stava na jedrsko opcijo v Sloveniji je megalomansko tveganje in hkrati zavlačevanje z nujnimi ukrepi, kot so prestrukturiranje gospodarstva, prometa, varčevanje z energijo, takojšnje investicije v obnovljive vire energije, s tem pa nova znanja in delovna mesta. Jedrske elektrarne so pošastno dragi in neskončno zapleteni projekti, ki se praviloma med gradnjo dodatno podražijo (tudi za nekajkrat) in bistveno presežejo zastavljene roke dokončanja. Tako nam kažejo konkretni primeri iz Evrope. V Sloveniji ne moramo računati na boljši izid, kvečjemu se lahko bojimo še slabšega scenarija. Šola pri TEŠ 6 je bila poučna in zelo draga. Seveda pa se vedno najde dovolj h korupciji nagnjenih politikov, ki jih takšni projekti naravnost navdušijo. Kjer se javni razpisi merijo v stotinah milijonov evrov in so lobiranja na najvišjem nivoju nekaj običajnega. Takrat so tudi podnebne spremembe dovolj dober izgovor, čeprav v resnici ne verjamejo vanje. Ali pa jih sploh ne razumejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
