Mathias Enard: Kompas

Dva sva, ki kadiva opij, vsak v svojem oblaku, zunaj ne vidiva ničesar, sama, kadiva in se ne razumeva, od muke skrotovičena obraza v zrcalu, zledenela podoba sva, na kateri čas ustvarja lažen občutek gibanja, snežni kristal, drseč s klobčičem ivja, v katerem nihče ne opazi zamotanih prepletov, kondenzirana vodna kapljica na oknu moje dnevne sobe sem, tekoči biser, ki polzi in ne ve ničesar o pari, iz katere je nastal, ne o atomih, ki ga zdaj še sestavljajo, kmalu pa bodo del drugih molekul, drugih teles, nocojšnjih težkih oblakov nad Dunajem: kdo ve, po katerem tilniku bo spolzela ta voda, po kateri koži, na kateri pločnik, proti kateri reki, in to nerazločno obličje na steklu je le za trenutek moje, milijon možnih konfiguracij utvare – glej, gospod Gruber je peljal psa na sprehod, čeprav prši, pokrit je z zelenim klobukom in oblečen v svoj večni dežni plašč; pljuskom izpod avtomobilov se izogiba s smešnim odskakovanjem po pločniku: pasja mrcina misli, da bi se rad igral, zato se zaganja proti gospodarju in si prisluži krepko klofuto, ko se z umazano taco nasloni na dežni plašč gospoda Gruberja; ta se nazadnje vendarle približa cestišču in ga prečka, ulične svetilke podaljšujejo njegovo silhueto, zatemnjeno mlako sredi morja senc visokih dreves, ki ga trgajo žarometi na Porzellangasse, in Herr Gruber se očitno pomišlja, ali naj se pogrezne v temo Alsergrunda, kakor se jaz pomišljam, ali naj neham strmeti v vodne kapljice, termometer in ritem tramvajev, ki se spuščajo proti postaji Schottentor.
Življenje je boleč odsev, sen opiomana, Rumijeva pesem, ki jo poje Šahram Nazeri, zarb s svojim ostinatom rahlo stresa okensko steklo pod mojimi prsti kakor opno na tolkalu, moral bi še malo brati, namesto da gledam, kako gospod Gruber izginja v dežju, namesto da prisluškujem vrtinčenju melizmov iranskega pevca, ob katerem bi zaradi moči in barve njegovega glasu lahko od sramu zardeli številni naši tenorji. Moral bi ustaviti ploščo, ne morem se zbrati; čeprav sem že desetič prebral ta separat, ne razumem skrivnostnega pomena, dvajset strani, dvajset grozovitih strani, od katerih zledeni kri v žilah in ki sem jih prejel ravno danes, danes, ko je sočuten zdravnik morda imenoval mojo bolezen, uradno razglasil, da je moje telo bolno, skoraj olajšan, ker je pritisnil – smrtonosni poljub – diagnozo na moje simptome, diagnozo, ki jo je treba še potrditi, hkrati pa začeti zdravljenje, je rekel, in spremljati premike, premike, tako, pri tem smo, pri opazovanju premikanj vodne kapljice proti lastnemu izginotju, dokler se znova ne izoblikuje v Velikem Vsem.
Nobenega naključja ni, vse je povezano, bi rekla Sarah, zakaj sem ravno danes po pošti dobil ta članek, staromodni separat, papir in sponke namesto pdf-ja s spremnim sporočilom "prijetno branje", mejla, ki bi lahko prinesel še nekaj novic, pojasnil, kje je, kaj je ta Sarawak, od koder piše in ki je po mojem atlasu sodeč malezijska država na severozahodu otoka Borneo, čisto zraven Bruneja in njegovega bogatega sultana in tudi čisto zraven Debussyjevih in Brittnovih gamelanov, vsaj zdi se mi – ampak vsebina članka je popolnoma nekaj drugega; nobene glasbe, razen morda dolge pogrebne pesmi; dvajset strani gostega besedila, objavljenega v septembrski številki lepe revije kalifornijske univerze Representations, za katero je že velikokrat pisala. Članek ima na platnicah kratko posvetilo brez komentarja, Zate, predragi Franz, močno te poljubljam, Sarah, in odposlan je bil 17. novembra, se pravi pred dvema tednoma – pošta še vedno potrebuje dva tedna za pot od Malezije do Avstrije, mogoče je skoparila pri znamkah, lahko bi priložila razglednico, kaj to pomeni, pregledal sem vse njene sledi, kar jih je v mojem stanovanju, njene članke, dve knjigi, nekaj fotografij in tudi izvod njene doktorske naloge, natisnjen in vezan v rdeče umetno usnje, dva debela zvezka, vsak po tri kile:
"V življenju so rane, ki v samoti kakor gobavost razjedajo dušo," je na začetku svojega romana Slepa sova zapisal Iranec Sadeg Hedajat: ta drobni moški z okroglimi očali je to vedel bolje kot kdorkoli drug. Zaradi ene od takih ran je nekega aprilskega večera, večera hude samote, do konca odprl plin v svojem stanovanju na Championnetovi ulici v Parizu, daleč, zelo daleč od Irana, mogoče z nekaj Hajamovimi pesmimi in temno steklenico konjaka kot edino družbo ali kepico opija ali morda ničimer, prav ničimer, razen besedil, ki jih je še vedno hranil in ki jih je odnesel s sabo v veliko plinsko praznino.
Ne vemo, ali je zapustil pismo ali kakšno drugo znamenje razen svojega že zdavnaj dokončanega romana Slepa sova, s katerim si je dve leti po smrti prislužil občudovanje francoskih intelektualcev, ki niso še nikoli prebrali ničesar iz Irana: založba José Corti je Sovo objavila kmalu za Gracqovim Obrežjem Sirtov; nedolgo potem, ko je plin že dosegel svoj namen, je Julien Gracq leta 1951 doživel uspeh in rekel, da je Obrežje Sirtov roman "vse plemenite gnilobe", kakršna je bila tista, ki je nedavno v etru alkohola in plina dokončno razjedla Hedajata. André Breton se je zavzel za oba človeka in njuni knjigi, prepozno, da bi Hedajata odrešil njegovih ran, če bi ga bilo sploh mogoče rešiti, če bol – kar je zelo verjetno – ni bila neozdravljiva.
Drobni moški z debelimi okroglimi očali je bil v izgnanstvu tako kakor v Iranu miren in zadržan, tihih besed. Zaradi svoje ironije in jedke žalosti si je prislužil cenzuro, če ni bilo to zaradi naklonjenosti norcem in pijancem, morda celo zaradi njegovega občudovanja nekaterih knjig in pesnikov; mogoče so ga cenzurirali, ker je poskusil malo opija in kokaina, a se hkrati norčeval iz narkomanov; ker je pil sam ali imel to napako, da od Boga ni ničesar več pričakoval, niti ob večerih hude samote, kadar kliče plin; mogoče zato, ker je bil bednež ali ker je z vso razsodnostjo verjel v pomen svojega pisanja ali ker vanj ni verjel, same moteče stvari.
Vsekakor pa na Championnetovi ulici nobena spominska plošča ne opozarja, da je bil nekaj časa tam ali kako je odšel; v Iranu kljub teži zgodovine, zaradi katere je neobhoden, in kljub teži njegove smrti, ki še vedno pritiska na njegove rojake, noben spomenik ne obuja spomina nanj. Njegovo delo danes v Teheranu živi, kakor je on umrl, v bedi in ilegali, na stojnicah prodajalcev na bolšjakih ali v okrnjenih ponatisih, okleščenih vseh namigov, ki bi bralca lahko pognali v mamila ali samomor, kar naj bi zaščitilo iransko mladino, ki sta jo napadli bolezni brezupa, samomor in mamila, in torej, kadar le lahko, s slastjo požira Hedajatove knjige, on pa se tako slavljen in pomanjkljivo prebran pridružuje velikim imenom, ki ga obdajajo na pokopališču Père-Lachaise, nekaj korakov stran od Prousta, v večnosti ravno tako nevpadljiv, kot je bil v življenju, ravno tako zadržan, brez kričečih rož in z redkimi obiski od tistega aprilskega dne leta 1951, ko si je izbral plin in Championnetovo ulico, da je naredil konec vsemu, razjeden od neudržljive in neozdravljive gobavosti duše. "Nihče se ne odloči, da bo naredil samomor; samomor je v nekaterih ljudeh, v njihovi naravi je." Hedajat te vrstice napiše konec dvajsetih let 20. stoletja. Napiše jih, preden prebere in prevede Kafko, preden predstavi Hajama. Njegovo delo se otvarja s koncem. Prva zbirka, ki jo objavi, se začne z zgodbo Živ zakopan, Zende be gur, s samomorom in uničenjem, in jasno opisuje misli človeka v trenutku, ko se dvajset let pozneje, potem ko je skrbno uničil svoje dokumente in zapiske, prepusti plinu, se narahlo potopi v dremež v majceni kuhinji, ki jo preplavljajo neznosne vonjave prihajajoče pomladi. Uničil je svoje rokopise, mogoče je pogumnejši od Kafke, mogoče zato, ker nima pri roki nobenega Maxa Broda, mogoče zato, ker ne zaupa nikomur ali ker je prepričan, da je čas, da umre. In Kafka odide kašljajoč in do zadnjega trenutka popravlja besedila, ki jih bo hotel sežgati, Hedajat pa se pogrezne v počasno agonijo težkega spanca, njegova smrt je že dvajset let zapisana, življenje pa zaznamovano z ranami in razjedami od tiste gobavosti, ki ga je razžirala v samoti in za katero slutimo, da je povezana z Iranom, Orientom, Evropo in Okcidentom, tako kakor je bil Kafka v Pragi hkrati Nemec, Jud in Čeh, pa vendar ni bil nič od tega, bolj izgubljen od vseh ali svobodnejši od vseh. Hedajat je imel v sebi eno tistih ran, zaradi katerih se človek opoteka po svetu, špranja se je odprla, dokler ni postala razpoka; in tako kakor v opiju, v alkoholu, v vsem, kar vas razpre na dvoje, v tem ni bolezni, ampak je odločitev, volja, da si razkolješ bit, do konca.
V Hedajatovo delo in v njegovo Slepo sovo vstopamo, ker nameravamo raziskati to počenost, si ogledati razpoklino, vstopiti v omamo žensk in moških, ki so se premočno opotekli v drugost; drobnega moškega bomo prijeli za roko in se spustili opazovat rane, ki razjedajo, mamila, druge svetove, ter raziskovat tisti vmes, tisti barzah, svet med svetovi, v katerega strmoglavijo umetniki in popotniki.
Ta uvod je res precej presenetljiv, te prve vrstice so še vedno, tudi po petnajstih letih enako begajoče – gotovo je pozno, kljub zarbu in Nazerijevemu glasu se mi oči zapirajo nad starim tipkopisom. Sarah je bila ob zagovoru doktorata silno ogorčena, ker so ji očitali "romantični" ton uvoda in "popolnoma neumestno" primerjavo z Gracqom in Kafko. Vendar jo je Morgan, njen mentor, poskušal sicer precej naivno braniti z besedami, "da je vedno dobro spregovoriti o Kafki", ob čemer je komisija užaljenih orientalistov in dremajočih mandarinov, ki jih je iz njihovega doktrinarnega spanca lahko potegnilo samo medsebojno sovraštvo, zavzdihnila: sicer pa so zelo hitro pozabili Sarahin nenavadni predgovor in se začeli prepirati o metodologiji oziroma jim ni bilo jasno, kako bi bilo lahko v sprehodu (postaran tip je to besedo izpljunil kakor psovko) kaj znanstvenega, pa četudi bi človeka pri tem za roko vodil Sadeg Hedajat. Mimogrede sem bil v Parizu, vesel, ker sem imel priložnost prvič prisostvovati zagovoru doktorata "na Sorboni" in ker je bil to njen doktorat, a ko sta me minila presenečenje in porogljivost ob pogledu na klavrno stanje hodnikov, dvorane in članov komisije, odrinjene v najgloblji kotiček bog ve katerega izgubljenega oddelka v blodnjaku vednosti, kjer naj bi pet veličin druga za drugo razkrilo svoje pomanjkanje zanimanja za besedilo, o katerem naj bi govorili, pri tem pa vložilo nadčloveški napor – kakor tudi jaz v dvorani –, da ne bi zaspalo, me je to dogajanje napolnilo z bridkostjo in melanholijo, in v trenutku, ko smo odhajali iz prostora (razreda brez vsakega sijaja z mizami iz razpokanih ivernih plošč, v katere ni bilo vtisnjeno znanje, ampak kratkočasni napisi in prilepljene žvečilke), da bi se lahko ti ljudje posvetovali, me je obšla silna želja, da bi pobral šila in kopita, se spustil po Bulvarju Saint-Michel in se sprehodil ob reki, samo da ne bi srečal Sarah in ne bi uganila, kakšne vtise sem imel ob tem imenitnem zagovoru, ki je bil zanjo gotovo tako zelo pomemben. V občinstvu je bilo kakšnih trideset ljudi, kar je bila prava množica za tesni hodnik, kjer smo se znašli nagneteni; Sarah je prišla ven skupaj s poslušalci, govorila je s starejšo in zelo elegantno gospo, za katero sem vedel, da je njena mama, in z mladeničem, ki ji je bil vznemirljivo podoben, svojim bratom. Ne bi se mogel prebiti do izhoda, ne da bi šel mimo njih, obrnil sem se v drugo smer in si ogledoval portrete orientalistov, ki so krasili hodnik, stare porumenele grafike in spominske plošče iz bleščečega in minulega obdobja. Sarah je klepetala, videti je bila izmučena, vendar ne malodušna; mogoče je v žaru znanstvenega dvoboja, ko si je delala zapiske in pripravljala odgovore, dobila popolnoma drugačen občutek kakor občinstvo. Zagledala me je in mi pomignila. Prišel sem jo predvsem podpret, a tudi zato, da bi se vsaj v mislih pripravil na svoj lastni zagovor – to, čemur sem prisostvoval, mi ni moglo vliti poguma. Motil sem se: ko so nas po nekajminutnem posvetovanju spet spustili v dvorano, je dobila najvišjo oceno; ugledni predsednik, ki je bil prej tako sovražno nastrojen proti "sprehodu", ji je toplo čestital za njeno delo, in danes moram ob ponovnem branju začetka tega besedila vendarle priznati, koliko moči in novosti je bilo v teh štiristo straneh o podobah in predstavah Orienta, o ne-krajih, utopijah, ideoloških fantazmah, v katerih so se številni med tistimi, ki so jih hoteli pregledati, izgubili: telesa umetnikov, pesnikov in popotnikov, ki so jih poskušali raziskati, je polagoma gnalo proti uničenju; utvara je razjedala dušo v samoti, kot je govoril Hedajat – tisto, kar so dolgo imenovali norost, melanholija, depresija, je bilo velikokrat posledica trenja, izgube sebe v ustvarjanju ob stiku z drugostjo, in čeprav se mi danes to zdi, na kratko rečeno, nekoliko prenagljeno in romantično, je gotovo že vsebovalo resnično intuicijo, na kateri je zgradila vse svoje poznejše delo.
Ko je bila razsodba izrečena in sem ji šel, zelo vesel zanjo, čestitat, me je prisrčno poljubila in vprašala, Ja kaj pa ti delaš tukaj, odgovoril sem, da me je srečno naključje prav takrat pripeljalo v Pariz, kako prijazna laž, povabila me je, naj se pridružim njenim bližnjim na tradicionalni čaši šampanjca, in vabilo sem sprejel; sešli smo se v prvem nadstropju bližnje kavarne, kjer so pogosto proslavljali tovrstne dogodke. Sarah je bila nenadoma videti izčrpana, opazil sem, da plava v svojem sivem kostimu, Akademija je pogoltnila njene obline, njeno telo je nosilo sledi naporov iz prejšnjih tednov in mesecev: zadnja štiri leta so se nagibala k temu trenutku, smisel so imela le glede na ta trenutek in zdaj, ko je tekel šampanjec, je razkazovala izmučen nasmešek porodnice – pod očmi je imela kolobarje, mislil sem si, da je vso noč pregledovala svoj zagovor in od prevelike vznemirjenosti ni mogla spati. Njen mentor Gilbert de Morgan je bil seveda tam; poznal sem ga že iz Damaska. Ni skrival strastne naklonjenosti svoji varovanki, objemal jo je z očetovskim pogledom, ki je pod vplivom šampanjca rahlo škilil proti incestu: pri tretji čaši sem ga, naslonjenega na visoko mizico s pijanim pogledom in rdečimi lici, zalotil, kako z očmi blodi od Sarahinih gležnjev do njenega pasu, od spodaj navzgor, potem od zgoraj navzdol – otožno je rignil in izpraznil četrti kozarec. Opazil je, da ga gledam, besno zavil z očmi in me šele nato prepoznal, se mi nasmehnil, Nekje sva se že srečala, kajne? Osvežil sem mu spomin, Da, ime mi je Franz Ritter, srečala sva se v Damasku, s Sarah, Ah, seveda, glasbenik, bil sem že tako vajen takih pomot, da sem odgovoril z rahlo bedastim nasmeškom. Z doktorandko, ki so jo oblegali vsi prijatelji in sorodniki, sem dotlej spregovoril komaj dve besedi, pa sem se že znašel ujet v družbi tega velikega učenjaka, ki so se mu zunaj razreda ali oddelčnega sveta vsi po vrsti raje vneto izogibali. Zastavljal mi je priložnostna vprašanja o moji akademski karieri, vprašanja, na katera nisem znal odgovoriti in ki si jih sam raje nisem zastavljal; vendar je bil v kar dobri formi, razposajen, kot pravijo Francozi, da ne rečejo opolzek ali pohoten, in niti najmanj si nisem predstavljal, da ga bom čez nekaj mesecev spet srečal v Teheranu v zelo drugačnih okoliščinah in stanju, spet v družbi Sarah, ki je bila v tistem trenutku sredi živahnega pogovora z Nadimom – ravno je prišel, verjetno mu je razlagala vse podrobnosti zagovora, ni mi znano, zakaj se ga ni udeležil; tudi on je bil zelo eleganten, v lepi beli srajci z okroglim ovratnikom, ki je svetlila njegovo zamolklo polt, njegovo kratko črno bradico; Sarah ga je držala za obe roki, kot da bosta zdaj zdaj zaplesala. Opravičil sem se pri profesorju in stopil proti njima; Nadim me je takoj bratsko objel, da sem se v hipu vrnil v Damask, v Alep, k Nadimovi lutnji v temi, ki je omamljala zvezde na kovinskem nebu nad Sirijo, tako daljnem, tako daljnem, in ki ga zdaj ne režejo več kometi, ampak izstrelki, granate, kriki in vojna – v Parizu leta 1999 si je bilo ob čaši šampanjca nemogoče predstavljati, da bo Sirijo opustošilo najhujše nasilje, da bo suk v Alepu zgorel, da se bo minaret omajadske mošeje zrušil, da bo toliko prijateljev umrlo ali bo prisiljeno v izgnanstvo; tudi danes si je iz udobnega in tihega dunajskega stanovanja nemogoče predstavljati razsežnosti tega opustošenja, obseg te bolečine.