Maraskino je pravzaprav doma v Izoli

Leta 1818 sta morali Contessa Lauderdale in Eagle, hitri ladji angleškega kralja Jurija IV., jadrno odpluti v Zadar, ker je na londonskem dvoru zmanjkovalo likerja maraskino. In tega niso pravočasno opazili, ali pa so ga na skrivaj popili dvorni božji voleki. Ko sta se jadrnici zasidrali pred Zadrom, so delavci destilarne Francesco Drioli v podpalubje znosili nekaj sto zabojev maraskina. Angleži so hiteli tudi nazaj, vendar ne tako zelo, da ne bi na Krfu in na Malti kralja takratnih likerjev poskusili tamkajšnja britanska guvernerja, njuno osebje in obvezno pripadajoče dame.

Kraljevsko obdobje

Kajti maraskino so ljubile tudi gospe. Vsakdanji obredni punč britanske kraljice Viktorije je imel samo eno ključno sestavino, maraskino.
Če ostanemo pri Otočanih, je ta eliksir premagal tudi waleškega princa, bodočega kralja Jurija V., ko je leta 1887 križaril po Sredozemlju tako naravnost, da je naredil ovinek skozi Zadar. Zaradi likerja vseh likerjev.
Sedemdeset let prej ga je po kosilu za boljšo prebavo užival Napoleon Bonaparte, maraskino je prišel prav tudi v predahih med bitkami, ko je Korzičan z njim spodbujal svoje sicer kar vročekrvne maršale.
Casanova, ta vsestransko uživaška in prodorna oseba, je ugotovil, da se maraskino odlično ujema z romantiki, sanjači in seveda z ljubimci ter da je pijača v izjemnem sozvočju z mokrimi mislimi, kraljestvom iluzij in obetavnimi uvodi v karkoli. Liker je bil v pomoč tudi pesniku Baudelairu, čeprav ga je za Cvetje zla navdihnil manj sladek napoj.
Skratka, zadrski maraskino si je v 18. in 19. stoletju pritočil svetovno slavo, vladal je skupaj z vsem, kar je lepega in nepozabnega prinesel ta čas. Dobro je krenil tudi v 20. stoletje, potem pa je usoda, ki so ljudje, prekinila niz nenehnih triumfov.

Hrvatje pritikajo slavnega Paracelzusa

Čeprav ne vemo, kdo je uresničil božji načrt o maraskinu, se je začelo z dominikanci, ki so imeli v Zadru samostan. Vsi evropski meniški redovi so se ukvarjali tudi z zdravilstvom in alkimijo, imeli so lekarne, nabirali in sušili so zdravilna zelišča, alkohol pa je bil med hudimi epidemijami še posebno zanesljivo zdravilo. Potem se je v začetku 16. stoletja na medicinski in znanstveni sceni pojavil genialni Paracelzus iz Hohenheima. V zdravilstvu je s pomočjo kemije in tradicije ljudskega zeliščarstva ubiral nove poti. In prav Paracelzusu med drugim pripisujejo, da je iz aromatičnih zelišč z destilacijo prvi zvaril alkohol in ga osladil s sladkorjem. Znameniti alkimist in zdravnik je izumil rastlinski liker.
Hrvatje omenjajo, da je imel slavni zdravnik najbrž stike z Zadrom in tamkajšnjim dominikanskim samostanom, saj v mestni kroniki stoji, da je v 16. stoletju samostanski lekarnar naredil aromatični zeliščni liker rosolj. Ljudski izraz za pijačo menda izvira iz njenega prvotnega imena ros solis, kar bolj kot ne nasilno prevajajo v sončno roso. Liker je bil rojen, ali s pomočjo Paracelzusa ali brez njega, ni bistveno. Pomembno je edino, da je rosolj narejen iz plodov višnje maraska po posebnem, še danes ne povsem razkritem postopku. Saj poznate, čeprav ni najboljša primerjava, tako je tudi s kokto in kokakolo. Vsekakor pa je maraskino najbolj domišljen klon med nekaj deset likerji, ki so sledili rosolju.
Več je dokumentirano znanega po letu 1730, ko je botanik in izkušeni destilator Bartolomeo Ferrario iz Bergama naučil zadrskega kavarnarja Josipa Calcenigo delati žgano pijačo, ki so jo uživači krstili za Calceniginov liker. Kavelj uspeha je bil v razponu časa, ko je treba obrati in destilirati višnjo maraska skupaj s peclji in njenim listjem. Ta vednost se je seveda razširila, majhne manufakturne destilarne so uspevale, po sladki in aromatični liker so prihajale ladje in ga vozile v hedonistične Benetke, tam so ga pili in za novce pošiljali v svet.

Izolčanu nagajajo ponaredki iz Trsta

Bil je čas, da na sceno pride glavni igralec. Ime mu je bilo Francesco Drioli, v Zadar je kot trgovec prišel iz danes naše Izole. Ko se je povsem osamosvojil in veliko zaslužil, je sklenil, da bo trgovino prodal in poskusil s tem vražjim likerjem, ki gre ne kot vroče žemljice, gre kot maraskino. Drioli je v zgodovini maraskina ključno ime. Liker so v tovarni, ki je začela obratovati leta 1768, kuhali industrijsko, izboljšali in izenačili so kakovost, izostrili in kultivirali edinstveno aromo, količine so bile omembe vredne. Izolčan Drioli se ni ukvarjal z drugimi likerji, delal je samo enega, maraskino. Podjetnik je v desetih letih prehitel, zmlel vse druge zadrske destilarne, njegov prvovrstni izdelek je prebil meje beneške republike, neposredno je z maraskinom oskrboval pariške kavarne in mondene lokale londonskega Pall Malla in Regent Streeta.
Maraskino je bil velik denar, naročila iz evropskim metropol in mest so deževala, dobave so morali odlagati na prihodnjo letino višnje maraske. Surovine ni bilo dovolj, pojavili so se ponaredki, največkrat iz Trsta. A bog je bil z marasko, ponesrečili so se vsi poskusi, da bi spodoben liker naredili iz višenj, ki niso maraska. Oziroma so maraska, vendar ne rastejo tam, kjer raste, je doma maraska. Maraskino še v tretjem tisočletju ponarejajo v Ameriki in ga tam seveda tudi popijejo. Kdo drug bi ga?
Drioli ni bil samo tehnolog, bil je tudi oblikovalec. Za omamni liker je naročil kvadratasto steklenico s kratkim vratom, ki je v maniri tistega časa dajala vedeti, da je vsebina zdravilna. Alkohol je samo njeno transportno sredstvo skozi človeško telo. Steklenice maraskina so bile pogosto iz muranskega stekla, ročno opletene z ličkanjem šaša.
Po padcu Benetk in po kratki francoski, Napoleonovi upravi je postal Zadar glavno mesto avstrijske Dalmacije. Drioliju je z neba padel v dar orjaški trg avstro-ogrskega imperija. Število zadrskih destilarn se je povečevalo, bilo jih je celo 17, na koncu sta ostali samo dve. Rodbini Drioli in Luxardo, obe z maraskinom.

Kavarne in koktajli kot gledališča stvarnosti

Takrat se je mesto Zadar še tesneje povezalo z likerjem. Dobro jim je šlo, pomlajevali so staro mestno jedro, gradili razkošne tri- in štirinadstropne palače, malo mesto je dobivalo drobne, simpatične elemente velemesta, bilo je kraj, kje se lepo in dobro živi. O uživaštvu morda pričajo številne kavarne in njihova imena: Pri razsodnosti, Kavarna zrcal, Lloyd, San Marco, Central in še jih je bilo, elegantnih in dobro obiskanih. Ob odprtju ene od njih je časnik zapisal: »Kavarne so prvi dokaz učlovečenosti kraja.« In v resnici so bile kavarne gledališča stvarnosti z vsak dan zanimivimi predstavami. Tudi s tem, da so barmani maraskino z džinom, rumom, tekilo, hruškovcem, slivovko, tropinovcem in še s čim mešali v koktajle, ki so navduševali. Maraskino je v Zadar naselil duha meščanske aristokracije.
Potem se je začelo rušiti. Z majhno vmesno postajo. Po razpadu cesarstva in njenega trga je Zadar pripadel Italiji, ljubiteljici maraskina, zanj je imela veliko zaslug. Čez Italijo je liker v zaresnih količinah in kakovosti tako ali drugače prihajal v prohibicijske Združene države Amerike, njegov uspeh so podprli fantje gospoda, ki je slišal na ime Al Capone in odlično obvladal sicilijanski dialekt. Maraskinu je čez lužo in tudi drugod šlo kar dobro tudi po ukinitvi prohibicije, proizvodnja in poraba sta bili v dobičkonosnem ravnotežju. Dokler niso leta 1943 ne ravno iz Amerike prileteli ameriški bombniki in porušili dobršen del Zadra, kraja, naseljenega 3000 let.
Socializem in njegovi firerji so po koncu vojne, ko se je začela nova doba z novim štetjem, brezobzirno razlastili proizvajalce maraskina, komaj so odnesli celo glavo. Liker je preživel, v recepturo se hribovci niso vtikali, svet ga je še vedno rad točil v značilne kozarčke.
Končno se je razsula tudi Juga. Tovarno Maraska je od hrvaške države kupil Walter Wolf, avstrijski poslovnež s tudi slovenskim potnim listom. Tovarna je šla iz rok v roke, vse do Hypo Alpe-Adria Banke. Zanimivo, maraskino se je dvignil z Italijanom, rojenim v Izoli, in padel z Avstrijcem, rojenim v Mariboru.
Danes je Maraska delniška družba. Ne vem, kako jim gre, stran na spletu je samozavestno nedomiselna, predvsem pa ne poznam nikogar, ki bi si dal v kozarec natočiti kaj, kar bi dišalo po maraskinu. Višnja maraska ni le maraskino, je tudi izjemna surovina za posebno prehrano otrok, športnikov, nosečnic in sladkornih bolnikov. Ko te dni gori Dalmacija, se sprašujem, ali zublji v prah in pepel spreminjajo tudi višnjo marasko. Z njo se je vse začelo.