Večina povprečnih prebivalcev severovzhodne Slovenije se je z Madžarsko največkrat srečala, ko so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja redno romali po poceni oblačila v obmejni Lenti. Z drugih koncev naše države je bilo teh voženj manj, zato so tudi asociacije na Madžarsko drugačne ali jih sploh ni. Je pa še nekaj tipičnih stereotipov: da je to povsem ravninska država nekje daleč na vzhodu, kjer za nadomestek morja velja Blatno jezero oziroma v izvirniku Balaton; da prebivalci govorijo zapleten, nerazumljiv jezik, s katerim nima slovenščina nič skupnega, in jedo velike količine segedin golaža, začinjenega z rdečo papriko, ter sladkano solato; tu pa asociacij bolj ali manj zmanjka.
Za več stikov med narodoma
Morda delamo krivico dobrim poznavalcem in rednim obiskovalcem Madžarske, a resnično se zdi, da v nasprotju z južno, severno in morda še zahodno sosedo našo vzhodno sosednjo državo precej slabo poznamo. Nekoliko več stikov in informacij se nam obeta, odkar v Ljubljani deluje madžarski kulturni inštitut, poimenovan po Balintu Balassiju. Naloga inštituta je z različnimi prireditvami predstaviti javnosti madžarsko kulturo in umetnost, ki imata po besedah Edit Szilagyne Batorfi, madžarske veleposlanice v Sloveniji, veliko več potenciala za mednarodno sodelovanje od madžarske ekonomije in politike. Kultura je zato eden od stebrov njihove diplomacije, obenem pa tudi turistični produkt. Skozi predstavitev Madžarske slovenskim turističnim novinarjem je Batorfijeva s sodelavci ovrgla nekaj zakoreninjenih mitov.
1. mit: Balaton je edini
Največje madžarsko jezero sicer res velja za priljubljen počitniški cilj in s površino 592 km2 nadomešča morje. Dolgo je približno 77 kilometrov in široko od 4 do 15 kilometrov, kar pomeni, da imajo Madžari obale pravzaprav precej več kot mi. Severna obala je bolj strma, južna je položnejša z zelo plitvim dnom, voda v jezeru pa se poleti segreje tudi do 26 °C. Poleg kopanja se turisti na in ob Balatonu navdušujejo tudi nad ribolovom, jadranjem, deskanjem, ob jezeru pa so speljane številne kolesarske poti. Za kopanje pa so poleg Balatona priljubljena številna termalna jezera, Madžarska ima namreč registriranih kar 1300 termalnih vrelcev. Znan je Heviz, drugo največje termalno jezero na svetu, v katerem ima voda poleti 33 do 35 °C, njena temperatura pa niti pozimi ne pade pod 23 °C. Svojevrstna zanimivost je tudi podzemna jama z jezerom Tapolca v mestu Miskolc, ki so jo odkrili leta 1903 in deset let pozneje odprli za javnost. Turisti lahko jezero raziskujejo s čolnom po krožni poti, odprti leta 1937.
2. mit: ravnina, kamor seže pogled
Obsežni deli Madžarske so res pretežno ravni, toda na severu države, na meji s Slovaško, se razteza tako imenovano severnomadžarsko sredogorje s povprečno višino med 800 in 900 metri nad morjem, ki ga sestavlja več pogorij. Najvišji vrh je Kekes (1015 m n. m.) v pogorju Matra, v sredogorju pa so tudi trije narodni parki. Del sredogorja je tudi pokrajina Tokaj, iz katere izvira svetovno znano vino. Ali je bila trta, iz katere pridelujejo tokaj, res prinesena na Madžarsko iz Goriških brd, kot se trudijo dokazati Brici, je druga zgodba. Vanjo so vpletene še Slovaška, Srbija, Italija, Slovenija pa celo Francija in Avstralija. Vihar v kozarcu vina, bi lahko rekli. Drži pa dejstvo, da ima Madžarska poleg regije Tokaj še pet vinorodnih območij in se ponaša s tradicijo pridelave kakovostnih vin s posebnih značajem, ki izvira iz vulkanskih madžarskih tal.
3. mit: kuhajo samo golaž
Večina nas Madžarsko povezuje z golažem, predvsem segedinom, bogračem in mleto rdečo papriko. Tu se njihova kulinarična dediščina nikakor ne konča, resnici na ljubo pa je treba priznati, da je bila Madžarska – enako kot vse države na ozemlju nekdanje Avstro-Ogrske – deležna vplivov iz vseh koncev in krajev nekdanje širne monarhije. Zato je težko določiti, kaj je avtohtono madžarsko, kaj pa je morda v dolgih stoletjih prišlo od drugod, se sčasoma prilagodilo lokalnemu okusu in ponudbi ter ohranilo zgolj ime. Morda je tipičen primer prav segedin golaž, ki ga na Madžarskem poznajo pod imenom szekelykaposzta ali szekelygulyas in ga na koncu zabelijo s smetano. Pa še eno pomoto mimogrede odpravimo: bograč v madžarščini ni jed, ampak kotel.
