Kam za nekaj dni, ko zasrbijo pete, ko se pojavi potreba ali pa zgolj želja za nekaj dni izginiti kam proč od vsakdana? Odgovor je preprost – tako imenovani city break. Gremo v kakšno zanimivo mesto, kjer se vedno kaj dogaja. Kak koncert mogoče? Dobra kulinarična scena? Privlačne razstave, gledališke igre, muzikal ali pa športni dogodek? Po čem se ravnati, kaj naj bo odločilno – kraj ali dogodek?
So mesta, ki jih je vedno vredno obiskati, kjer se vedno veliko dogaja in v katerih vsak, od športnega navdušenca do ljubitelja kulturnih dogodkov, najde kaj zase. V tem primeru torej za tiste, ki jih ne moti mestni vrvež. Dunaj, Budimpešta, Praga? Ali kaj bolj oddaljenega? Atene, Madrid, Lizbona? Na srečo si lahko pot kamorkoli organiziramo sami, če imamo seveda voljo sesti za računalnik in prečesati internetne povezave. Za začetek preveriti cene letalskih vozovnic in poiskati primerno namestitev, vse drugo lahko počaka.
Pa sva s hčerko odločili, naj bo tokrat Madrid. Sva se pred več kot desetimi leti prav imenitno zabavali v New Yorku, pa sva rekli, da greva še kdaj kam skupaj. V Madrid tudi zaradi koncerta Brucea Springsteena na stadionu Atletica. Na istem mestu koncert glasbene legende in prostor, kjer je slavo kot Slovenec ponesel v športni svet vratar Atletica Jan Oblak. A kako do tja? Brskanje po spletu za letalsko vozovnico je pokazalo, da je daleč najboljša povezava iz Zagreba, s špansko Iberio. Direkten let, odhod okoli 11. ure dopoldne, kar pomeni, da sva popoldne že na madridskih ulicah. Povratek v poznih popoldanskih urah, torej nikakršnega dopoldanskega hitenja, ampak še en sprehod po madridskih ulicah, pijača in poslovilni tapas. Postregel nama ga je Albanec, ki je prepoznal slovensko govorico, in povedal, da je v Mariboru nekaj let delal. Svet je res majhen.
Hotel zunaj centra precej cenejši
Let plačan, vstopnice za koncert tudi, na vrsti je iskanje namestitve. Booking in Airbnb in še nekaj podobnih strani pokažejo vse mogoče namestitve, a se jim izognem z direktno povezavo s hotelom. Kar se izkaže za dobro odločitev, prihranim nekaj deset evrov. Hotel sicer ni bil v strogem centru, a je avtobus stal točno pred njim, metro pa je bil okoli 800 metrov proč. Primerljivi hoteli s štirimi zvezdicami v središču mesta so bili za eno noč dražji za 150 evrov in več, torej sva za pet nočitev prihranili najmanj 750 evrov. Za dvoposteljno sobo z zajtrkom sva plačali 150 evrov na noč. Zajtrk je bil seveda obilen, velika izbira vsega, in do zgodnjega popoldneva nisva bili lačni. Kljub vožnji z metrojem in občasno s taksijem je izračun pokazal, da sva namestitev izbrali modro. Vozovnice za metro sva kupovali v paketih po deset (ena vožnja je 1,5 evra za pet postaj, dva evra za devet, ob nakupu desetih voženj je seveda tudi popust), taksi od središča mesta, kjer sva se največ zadrževali, do hotela pa tudi ni bil dražji od 20 evrov.
Stranske ulice prijaznejše od glavnih
Izhodišče je bilo torej odlično. Samo mesto pa … Madrid je le Madrid. Mogočen, s širokimi avenijami, z veliko zelenja. Impozantne zgradbe, širše mestno središče brez jekleno-steklenih nebotičnikov, zmeraj polne ceste in ulice. Sredi noči kot da si na cesti dopoldan. Madrid je mesto, ki živi 24 ur na dan, in v katerem koli času se znajdeš zunaj, vedno se kaj dogaja. Lokali so vedno polni, ljudje sproščeni, uživajo v pijači in tapasih.
Se pa velja izogniti prometnim cestam in trgom, kjer se zadržujejo množice turistov. Na Plazi Mayor, glavnem mestnem trgu, te takoj obstopijo prodajalke zapestnic ali moški, ki bi ti okoli zapestja spletli nitke, pa za to seveda zahtevali vsaj deset evrov. A odločen "Ne" ali tudi v slovenščini izrečeno "Pusti me na miru", pospremljeno z neprijaznim pogledom, jih odžene. Ni pa takšnih vsiljivcev na manjših trgih, sploh pa ne v stranskih ulicah. V te se velja zateči, če iščemo kakšno prijazno, od vrha do tal nabasano knjigarno, trgovino, v kateri lahko kupimo fundador, španski brandy v rangu konjaka, predvsem pa lahko v miru uživamo v veliko boljši in bolj pristni hrani kot v obljudenih predelih. Pa še ceneje je, seveda. A vse zapisano ne pomeni, da se kdaj tudi ne zalomi. Sedeš na vrt restavracije v sicer s pešci obljudeni ulici, se prepustiš nasvetom natakarja in si v eni uri ob 120 evrov. A je bilo vredno - penina, tapasi, steak, testenine z morskimi sadeži, nekaj sladkega in rdeče vino. Navsezadnje, za center mesta, kot je Madrid, niti ne tako navita cena.
Kje in kaj za pod zob
Madrid je kulinarično izjemno mesto. Od ulične hrane do restavracij z michelinovimi zvezdicami. A s priporočili, katero obiskati, imam vedno problem. Okusi so pač različni, mnenja na vseh mogočih portalih izrazito subjektivna. Za povrh niti ne pomislim, da bi po mestu iskala lokal, ki mi ga je nekdo priporočal. Ravnam se po trenutnem navdihu. Ko začutim žejo ali lakoto, na slepo izberem lokal. Večinoma se dobro izide, a včasih tudi "usekam" mimo. Sreča je pač opoteča. Zato se velja bolj ravnati po tem, kakšno hrano oziroma katere jedi je treba pokusiti, včasih tudi prisluhniti izkušnjam drugih, a improvizacija večinoma sploh ni slaba odločitev.
Ob glavnih znamenitostih tudi skriti biseri
Madrid je seveda poln znamenitosti. Klasičnih top ten, kot za vsako mesto, najdemo na vseh mogočih spletnih straneh, v virtualnih in tiskanih vodičih. A velja pogledati tudi za skritimi kotički. Ali se kar tako sprehoditi po ulicah. In ko te zažeja, sesti v želji po hladnem pivu. "Nimamo," reče natakarica. "Prosim?" "Hm, mi smo slaščičarna …" odvrne, torej gremo dalje. V lokalu čez cesto najprej vprašava, ali imajo pivo, in šele ko natakar prikima, sedeva. Po pivu prigrizek, za konec pa še odličen konjak.
Če izpustim vse madridske znamenitosti, sta poleg muzeja Prado še dve, ki ju niti ob naslednjem obisku Madrida ne bom zamudila. Paviljon s tapasi in pijačo na trgu San Miguel in pa bolšjak El Rastro. Edini gneči, v katerih se človek dobro in sproščeno počuti. Tapasi vseh mogočih oblik, kombinacij in okusov, pa pivo in španska vina … El Rastro pa je itak zgodba zase. Ta bolšjak ni le v eni ulici, razteza se po skorajda celi mestni četrti, od jutra do večera se lahko sprehajaš med stojnicami, izbiraš med starinskim otroškim vozičkom, oblekami, pregrinjali, starinami, vijaki, ključi in cevmi … Ni, da ni.
In ko naju je pot zanesla po neki cesti navzdol in stojnic ni bilo več, sva naleteli na enega tistih lokalov, ki jih res lahko priporočam vsakomur, ki se znajde v Madridu. V mirni ulici, namenjeni le pešcem, je pred lokalom še majhna pokrita terasa, kuhinja pa galicijska. Izjemna morska rižota, ki mora, pokrita s folijo, na mizi počivati še pet do deset minut … pravšnji čas za nekaj slanih inčunov s česnovim kruhom. In zraven kozarec odličnega rdečega vina. Pravšnje slovo od mesta, ki kar kliče po ponovnem obisku.
