Dolga desetletja je Ljubljanski grad nad mestom sameval – zaprt, temačen in skoraj pozabljen. Domačini in obiskovalci so se ga izogibali. A v njegovih razpadajočih zidovih se je skrivala moč, ki je čakala, da jo nekdo prepozna.
Ta trenutek je prišel leta 1969, ko je arhitekt Edo Ravnikar mlajši zmagal na javnem natečaju za prenovo Ljubljanskega gradu. Leto kasneje je skupaj z Majdo Kregar in Mihom Kerinom stopil v prostor, ki je imel po besedah Kregarjeve "žalostno, opustošeno in strašljivo podobo". Za gradom je bilo dolgo obdobje agresivnih programov – vojašnice, kaznilnice, socialnih stanovanj in naposled tudi zapuščenosti. Kregarjeva dodaja: "Ta podoba je izzivala strast, da zavihaš rokave in se spopadeš s to žalostjo."
Pionirske arhitekturne rešitve
Dokumentarni film Krona nad mestom skozi pričevanja arhitektke Majde Kregar, arheologa in muzejskega svetnika Martina Horvata, konservatorja mag. Dušana Krambergerja, urbanista prof. Janeza Koželja, zgodovinarja Marka Brunskoleta ter Mateje Avbelj Valentan in Janje Rozman iz Javnega zavoda Ljubljanski grad gledalce popelje v zakulisje ene največjih arhitekturnih transformacij v Sloveniji.
Arhitekti so se lotevali zahtevnih vprašanj z izvirnimi rešitvami. Za statično sanacijo so razvili pionirsko metodo: namesto zarezovanja sten z betonskimi vezmi so z vrha zidov zvrtali luknje vse do skale in jih utrdili z jeklenimi dywidag sidri. Tehnično infrastrukturo so skrili pod površje – pod grajskim dvoriščem je nastalo kar 4770 kvadratnih metrov novih podzemnih prostorov. Tam so na globini štirih metrov oblikovali skalne dvorane in razstavne prostore, še globlje pa umestili servisne prostore za sodobno delovanje gradu.
Inovativne so tudi strehe: namesto težke opeke so za kritino uporabili lahkoten korten – material, ki na svoji površini tvori zaščitno plast in ne zahteva vzdrževanja. Lažja in višja strešna konstrukcija je prinesla dodatnih 1.210 kvadratnih metrov prostorov pod streho.
Grad kot učitelj
Film ne ostaja zgolj na ravni tehničnih dosežkov. Konservator Dušan Kramberger v enem od osrednjih citatov pove: "Grad je bil in je še vedno naš učitelj." Ta misel povzema eno osrednjih sporočil filma – da kulturna dediščina ni le material, temveč živi arhiv znanja, odnosov in vrednot.
Pričevanje arheologa Martina Horvata razkriva novo, nepričakovano poglavje. Ko je leta 1988 z majhno ekipo začel raziskave na Grajski bastiji, nihče ni slutil, kaj leži pod površjem. Plast za plastjo so se razkrivali sledovi preteklosti – od ostankov spanheimskega gradu do prazgodovinskega kurišča, starega več kot 3000 let. V izkopavanjih je bilo odkritih več kot 17.000 predmetov, med njimi tudi takšni, ki so edinstveni v svetovnem merilu – in prav ta odkritja film postavi v ospredje.
Najbolj obiskana točka Slovenije
Danes Ljubljanski grad ni več zaprt prostor. "Z vizijo, da želimo postati najbolj obiskana turistična točka v Sloveniji in stičišče družabnega in kulturnega življenja v mestu, smo obnavljali prostore in vseskozi snovali nove vsebine," pravi direktorica Javnega zavoda Mateja Avbelj Valentan. Letno grad obišče več kot 1,2 milijona obiskovalcev, v njegovih dvoranah pa se odvije več kot 500 dogodkov. Tirna vzpenjača, ki v manj kot minuti premaga 70 metrov višinske razlike, je lani prepeljala več kot 600.000 potnikov.
Ljubljanski grad je danes mnogo več kot muzej – je, kot pravi urbanist Janez Koželj, "gornje malo mesto" z lastno postajo, s trgom, kapelico, koncertno dvorano, z muzejskimi in razstavnimi prostori. Hkrati je tudi kompas Ljubljane, ki določa mero njene rasti v višino: višina grajskega stolpa ostaja meja, ki je ne sme preseči nobena stolpnica.
Poklon vztrajnosti in znanju
Dokumentarni film Krona nad mestom je nastal ob 15-letnici Javnega zavoda Ljubljanski grad in je poklon vsem, ki so v tej dolgotrajni preobrazbi vztrajali. Poklon znanju, pogumu in odnosu, ki so ga arhitekti, konservatorji, arheologi, gradbeniki in današnji snovalci vsebin gradili med seboj in s prostorom.
Film, v katerem gledalce spremlja glas Primoža Pirnata, je nastal pod ustvarjalnim vodstvom ekipe oddaje Ambienti – scenaristke Jasne Amalije Marin, režiserja Domna Koširja in producentke Mateje Košir.
