Slovenske televizije imajo dandanes sila težavno nalogo, kadar želijo z lastno produkcijo ostati v stiku s prebojnimi trendi na hitro razvijajočem se prizorišču tako imenovane kakovostne televizije. Medtem ko je pri nas televizija še vedno sinonim za resničnostne šove, narodnozabavne oddaje in popevkarske prireditve, so v minulem desetletju podjetja kot Netflix, Amazon in HBO orala ledino s preizkušanjem novih, bolj drznih formatov, ki se po inovativnosti kosajo celo s filmsko produkcijo največjih režiserskih mojstrov. A to sta popolnoma različna svetova: nekomu, ki je vajen gledati Vikend paket, Slovenski pozdrav ali Emo, pač ne moreš ponuditi nekaj tako artističnega, kot je serija Prestar, da bi umrl mlad ali nove različice Twin Peaksa. Razpon med njima je preprosto prevelik.
Kako torej postaviti most med tema navidez nepremostljivima stranema opisanega prepada? Mini serija Jezero nam je pod režijo Matevža Luzarja in Klemna Dvornika v minulih tednih ponudila slikovit odgovor. Ustvarjalci namreč niso operirali s hipotezo, da bi bilo treba slovenskemu gledalcu ponuditi nekaj ustvarjalnega in navdahnjenega, temveč so menili, da bo zadovoljen že, če bo na svojem zaslonu videl zvesto kopijo pripovednih prijemov, ki jih je v minulih letih spremljal v slovitih TV-serijah iz zahodnega sveta. Rezultat je približno takšen, kot ga je dosegel Mitja Okorn v Pismih sv. Nikolaju (2011) – izdelek, ki na prvi pogled deluje vrhunsko in ki je videti povsem na nivoju mnogo dražjih zahodnih produkcij. Drugače rečeno: če je Jezero res prva detektivka, ki ste jo gledali v zadnjih letih, recept deluje. Če pa po drugi strani vsaj malo poznate skandinavsko ali ameriško TV-produkcijo, je izkušnja gledanja te serije v svojem šablonskem kopiranju prizorov in nizanju klišejev boleče neizvirna. Jezero je serija, kjer so vsaka vrstica dialoga, vsaka postavitev kamere, vsak odtenek karakterizacije likov vzeti iz nekega drugega filma ali serije. Vere, da bo to delovalo ali preslepilo sodobnega televizijskega gledalca, ki je izjemno razgledan, ni mogoče označiti drugače kot za pretenciozno podcenjevanje.
V resnici takšen pristop ni presenetljiv niti serija z njim ne razočara. Nacionalna televizija je s tem ubrala strategijo, kakršne se že od začetka filmske industrije oprijemajo komercialni studii in medijske hiše, ko ustvarjajo filmske izdelke za najširše občinstvo in ko delajo po receptu, ki je preizkušen, ki deluje, ki brez artističnih pretenzij posnema tisto, kar je bilo uspešno že nekje drugje, pa čeprav zaradi tega rezultat deluje prežvečeno. Izdelek morda res ne bo oral ledine, bo pa nedvomno zadovoljil apetite najširšega kroga gledalcev. Še več, kdo, ki bo na Jezero preklopil po kakšni telenoveli, bo zlahka verjel, da gre za nič manj kot mojstrovino.
Da je lik Sebastiana Cavazze kost za glodanje med uporabniki družbenih omrežij, je nekaj novega in pozitivnega v slovenskem filmu
