Ministrskemu predsedniku Janezu Janši že več mesecev predvajajo posnetek izpred desetletja, ko je sam zatrdil, da so predčasne volitve najboljši protikrizni ukrep in da bi "v vseh državah, kjer zaupanje v vlado pade pod 25 odstotkov, razpisali predčasne volitve". Še več, dodal je, da je "v demokraciji tako, da če ljudstvo ni zadovoljno, zamenja oblast in ne obratno". Ampak ja, politiki imajo glede takšnih izjav selektiven spomin in takšne izjave bi, verjamemo, radi izbrisali. V najnovejši javnomnenjski raziskavi do teh 25 odstotkov manjka še drobiž, a v resnici je ob tem, da vlado podpira le nekaj več kot 25 odstotkov vprašanih (po drugih anketah še manj), kar dve tretjini pa ne, to le še stvar kozmetike. Če bi se Janša držal svojih nasvetov, bi danes že imeli določen dan volitev. In samo tistim, ki si ne zatiskajo oči pred resničnostjo, je jasno, da ljudstvo, če uporabimo Janševe besede, več kot očitno ni zadovoljno.
Vse jasnejša odsotnost stika z realnostjo
Tudi pregled trendov za mesece nazaj kaže, da je podpora vladi na psu, koalicijskim strankam pa sploh. Nasploh je že mesece vidna vsakršna odsotnost stika s politično realnostjo. SMC, denimo, je de facto mrtva in zacementirana v grobu političnega pokopališča, njen predsednik Zdravko Počivalšek pa se obnaša, kakor da vodi tisto stranko, ki je leta 2014 rekordno zmagala. Podobno je s poslanci Desusa, ki stranko peljejo na sedmino, ne da bi se sploh potrudili z oživljanjem. Še bolj zanimiv primer za preučevanje je NSi, ta nesrečna stranka, obsojena na to, da se samouniči vsakokrat, ko vstopi v zakonski stan s starejšo sestro. In če k temu dodamo njeno nekdanjo voditeljico Ljudmilo Novak, ki je na prestolu priljubljenosti, stranka pa na robu parlamentarnega praga, potem se postavi vprašanje, kaj se stranki bolj splača - ali sobivanje s človekom, ki se je skregal z jedrom EU in skoraj celotno državo, ali pot, ki (jim) jo nakazuje nekdanja predsednica. Pot, ki jo ubirajo zmerne evropske konzervativne stranke, ki se vse bolj oddaljujejo od vzhodnjaškega ultrakonzervativnega in skrajno desnega populizma. Ta politika je tudi najmočnejšo stranko na Slovenskem, SDS, že spravila ob odstotke - trenutno je ta odstotkovno tam, kjer je bila pred prevzemom oblasti. Pri 16 in nekaj odstotkih.
Opoziciji se vsaj za zdaj nasmiha volilna zmaga, a vidnejšega preboja ni od nikoder. Razen "popravkov" pri SD in SAB se nadaljuje stopicanje na mestu, kar bi že lahko nakazovalo, da jih glas ljudstva ne prepoznava kot prepričljivo alternativo tej nesrečni oblasti, ki nima ne podpore ljudstva ne podpore v DZ. Še naprej vražje visok odstotek neopredeljenih kaže, da nikakor ne uspejo poseči vanj. In ko govorimo o (ob)računih, je tukaj še Borut Pahor, ki je zdrsnil s prvega mesta po priljubljenosti. Instragramska politika v času globoke zdravstvene in družbene krize, molk ob vse bolj zaostrenih in absurdnih razmerah v državi, ki vključujejo predvsem sramotenje Slovenije na čelu z antisemitskimi eskapadami, ki jo/jih povzroča Janša, in odločitve, skregane s predsedniško častjo - kot je bil sprejem Zorana Stevanovića -, so se morale odraziti tudi v odstotkih.
Vse to že nakazuje, da za vse politične akterje, tako ali drugače, prihaja čas plačila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
