Bilo je kot ob prejšnjih močnih valovih epidemije. V petek zvečer smo čakali, kaj bo sklenila Janševa vlada, s katerimi ukrepi se bo soočila s katastrofalno statistiko epidemije. Na nacionalki so napovedovali in hkrati prestavljali prenos novinarske konference, tisti, ki uporabljajo družabna omrežja, so pregledovali twitter profil predsednika vlade. Po šestih urah vladnega sestanka na Brdu pri Kranju je pred mikrofone iz ministrskega zbora ob Mateji Logar in Milanu Kreku stopil le zdravstveni minister Poklukar. Vladni čivk, ki je napovedal nastop vrha vlade, ob Janezu Janši še Tonina in Počivalška, je skrivnostno izginil. Sveženj ukrepov je pojasnjeval tisti minister, ki je v cel teden trajajočem, tudi javnem merjenju moči, licitiranju med raznimi scenariji, izgubil (največ).
Za zaprtje države - to bi bilo ob visokih krivuljah okužb in slabi precepljenosti sicer (pre)pozno, a bi po besedah zdravnikov le rahljalo pritisk na zdravstvo - ni bilo dovolj politične podpore. Gospodarski interesi so prevladali. Nove omejitve javnega življenja, sprejete v petek, so skupni imenovalec, do katerega se je razhajkana manjšinska koalicija še poenotila. Razplet je bil po svoje pričakovan, potem ko so se v dokumentih svetovalne skupine pojavljale "zapisnikarske napake". Ključna kategorija niso več življenja in omejitve zdravstvenega sistema, ampak očitno druge kalkulacije in realnosti. Tudi javnofinančna: nova razglasitev epidemije in lockdown bi aktivirala koronske dodatke in zahteve za nove svežnje pomoči. Zakon o nalezljivih boleznih kljub junijski odločbi ustavnega sodišča še vedno ni spremenjen in ustaven. Kaj to pomeni za nove ukrepe? Tako daleč s(m)o (zavozili). Do te točke je pripeljala vrsta napačnih (ne)ravnanj Janševe vlade, pomešanih še z nacionalnim športom "nadmudrivanja"/goljufanja države, na nove ravni prignanega ob pogoju PCT, vsevednim egoizmom in zanašanjem na "FB-medicino". Kombinacija politične in še družbene iracionalnosti, celo patologije, je v teh virusnih časih smrtonosna kombinacija. Janševa vlada se je odločila za prekuževanje. Imunolog Ihan mu je na komercialni televiziji dodal oznako "brezglavo". In to ob veliko slabši precepljenosti kot v državah, kjer gredo tudi po tej poti. Za več od tega ni (bilo) ne volje ne sposobnosti. Vse to podčrtuje še dejstvo, da ne premier ne Tonin ne Počivalšek v petek zvečer niso nagovorili ljudi. Skrivanje za zlomljeno hrbtenico zdravstvenega ministra in politično (samo)instrumentalizirano stroko je strahopetno in je samoovadba, da piloti v letalu krmilo vlečejo vsak v svojo smer, predvsem pa v nasprotju s strokovnimi odločitvami in zdravstveno sliko.
Strategije ni več. Če je kdajkoli (sploh) bila
Ob brutalnih trendih - Slovenija je po tedenskem povprečju novih okužb na milijon prebivalcev prejšnji teden osvojila prvo mesto na svetu - bi bil neki državniški nastop minimum pričakovanega. Strategije ni več, če je kadarkoli sploh bila. Vladanje pri nas ni vodenje. A ne glede na vprašanja politične in druge odgovornosti - s temi se bo aktualna koalicija še soočila - je skrajni trenutek, da potegnemo zavoro. Če vlada ne (z)more. Vsak pri sebi. Nas bo to, da smo virusni svetovni rekorderji, le streznilo? Ali vsaj to, da covidni oddelki v bolnišnicah pokajo po šivih? (Samo)omejimo število stikov, omejimo verjetnosti prenosa okužbe. Posezimo v verige svojih družbenih odnosov. Odgovorno in solidarno. Zdaj velja še bolj: pazimo nase in na druge, cepimo se, (samo)testirajmo (tudi cepljeni), spoštujmo zaščitne ukrepe.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
