Akutno pomanjkanje vsega dobrega na televiziji me je sredi koronakrize napeljalo do tega, da sem drugič v življenju globoko zabredel v spremljanje Esmeralde, telenovele o najbolj zeleni ženski na svetu. Bilo je sredi devetdesetih, ko bi bil velik del slovenskih mater in očetov pripravljen žrtvovati svoje prvorojence, da bi se lahko z njo srečali vsaj za minuto. Spomnim se, kako razočarani smo bili, ko smo ugotovili, da v resnici ni slepa, a je potočila nekaj solz, nam povedala, da nas ima rada, in nekako smo ji vid oprostili. To, da nas ima rada, nam je povedala vsaj kakih dvajsetkrat in šele mnogo let kasneje smo izvedeli, da se je igralka prav v tistem času borila s hudo odvisnostjo od kokaina. Kako nenavadni trenutki tudi zanjo. Zadeta kot mina, v steklenem dvigalu mariborskega nakupovališča, obkrožena s pet tisoč ljudmi, ki bi jo radi oslepili. A če se mi je Esmeralda v devetdesetih, tako kot suknjiči Stojana Auerja, zdela esenca lepega, me je ob najinem ponovnem srečanju leta 2020 v glavnem živcirala.
"Zadeta kot mina, v steklenem dvigalu mariborskega nakupovališča"
