Se še lahko gledamo v ogledalu, ki nam ga kot skupnosti brezprizivno postavljajo zadnji dogodki, daleč onkraj izoliranega ekscesa? Ni dolgo, kar je v studio TVS vkorakal anticepilski major Troha s četo, v sredo so se mnogi državljani znesli nad trgovci, gostinci, bencinarji in drugimi, ki po zapovedi države preverjajo PCT-pogoj. Zvečer so v parlament leteli pljunki, bakle, kamenje, ki so jih tja usmerjali (organizirani?) huligani, pomešani med množico - večina v njej se je prišla postavit proti vladi, ukrepom, maskam, cepivom, PCT ... Sistemu. JJ. Opoziciji. Stroki. Korporacijam. Avantgarda anti. Ta je najbolj množično doslej stopila iz zavetja družbenih omrežij, žal v zadnjem času tudi mikrofona frustracij in ventilatorja laži, manipulacij, propagande. Policija je na nasilje odgovorila. Policist mi je usmeril curek s solzivcem naravnost v obraz, pove cenjeni fotoreporter Stojko. Česa takega še ni doživel, pa proteste pokriva že 52 let.
Verbalno nasilništvo (ne)povratno dobiva fizične oblike, reševanje konfliktov se seli na ulice. V nevarne lege smo pustili meje (ne)dopustnega. Politika, predvsem SDS, ne more bežati od odgovornosti, da je mnogim nesprejemljivim praksam političnega boja in javnega diskurza vrnila domovinsko pravico. O cepljenju, prizorišču najnovejšega slovenskega razkola, in o PCT-pogoju kot nujnem v zaostrenih razmerah obstaja soglasje politike, stroke, tudi večine medijev, a pomembnega dela ljudi ne nagovorijo/mo. Kaj je narobe? Demontaža avtoritet, institucij, teptanje novinarstva in znanosti se vrača kot bumerang, dolgoletnega uničevanja zaupanja v državo se ne da rešiti v kaosu ali z diktatom. Ljudi, ki ne zanikajo virusa, a imajo dileme o cepivih, ne bosta prepričala Jelko Kacin in Edvard Kadič. Zaupanje je ključna dobrina v krizi, ki iz zdravstvene raste v družbeno, a ga slovenska oblast nima. Marsikje po Evropi (Danska, Velika Britanija, Portugalska ...) te dni rahljajo ali ukinjajo protikoronske ukrepe, pri nas je slika obratna in vlada z doslej poraznimi rezultati cepljenja prek Hojsa (pre)usmerja pozornost že med policijsko intervencijo z objavo, da so DZ razbile izpostave opozicije. V razvitih demokracijah je epidemijo upravljala stroka, osnovni družbeni konsenz, da je premagovanje virusa možno le s kolektivno akcijo, v kateri posamezniki niso v mehurčkih svojega egoizma, teorij (zarot) in drugih fantazij, tako ni razpadel. Ljudje pravice do "tankanja na pumpi" ali obiska H&M-a brez PCT-pogoja tam ne postavljajo nad najširšo odgovornost do javnega zdravja.
Cepljenje ne deluje? Vprašajte v domove za starejše: iz enega so ravno te dni poročali, da so imeli vdor virusa, večina stanovalcev ni zbolela, preživela je z blagimi simptomi ali asimptomatsko. Pred cepljenjem bi kosila smrt. Na Večeru nas je velika večina novinarjev cepljena in to podpiramo kot ključni odgovor na epidemijo, ne skrivamo niti, da obstajajo glede tega še kakšna odprta vprašanja. O njih moramo govoriti sproti; strahove in dvome, ki so lahko povsem človeški, je treba na človeški način tudi nagovoriti. Odgovor so argumenti znanosti in stroke. Na nivo tistih, ki so zavili iz galaksije razuma, se ne bomo spuščali. Neumno je cepljenje povezovati z uporom proti vladi. Te pridejo in odidejo, tudi Janševa bo. Država, v kateri živimo, (nam) bo ostala. Kakšna torej? Smo sposobni narediti korak nazaj, umiriti glave, razmere? Preizprašati lastne pozicije v družbi, pravice, odgovornosti in solidarnost? Ogledalo poka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
