Najboljši so okronani. Tadej Pogačar, Janja Garnbret in košarkarska reprezentanca so pobrali glavne nagrade v izboru Športnik leta 2021. Zasluženo. Zmaga na kolesarski dirki po Franciji, oplemenitena z bronasto olimpijsko medaljo, popolna superiornost v športnem plezanju, potrjena z naslovom olimpijske prvakinje, in premierna uvrstitev na olimpijske igre, kjer je le za eno predolgo dlan v ključni akciji zmanjkalo za medaljo, letošnje lavreate upravičeno postavljajo na prestol.
Bodo pa tudi tisti, ki bi v kategoriji ali dveh izbrali druge junake, našli dovolj dobre argumente v zdaj že tradicionalnih debatah, kdo si resnično zasluži laskavi naziv. Pogačar je v glasovanju športnih novinarjev prehitel dva olimpijska prvaka, člana idealne peterke najmočnejše košarkarske lige na svetu, tretjega motokrosista sveta, najboljšega vratarja španske lige …, Garnbretova olimpijsko podprvakinjo v judu, medalistke z nordijskega svetovnega prvenstva in svetovnega pokala, polfinalistko teniškega grand slama …, košarkarji pa evropske podprvake v odbojki in svetovne podprvakinje v smučarskih skokih.
Ni potrebe po razprtijah. Tehtanja, ali je več vredna rumena majica s Toura ali zlata medalja iz Tokia, ali je prestižnejši olimpijski polfinale ali evropski finale, so čisti luksuz, vprašanja, kako lahko dvomilijonska državica spiše toliko uspehov, pa nerešljiva uganka za preostali svet. No, saj je tudi pri nas težko najti enostavno razlago, a dokler se vprašanje skriva za kupom medalj, pokalov, kristalnih globusov in šopkov za zmagovalce, se z iskanjem ne bo nihče pretirano trudil. Ugotovitev se ponavlja, a nismo se je še naveličali. Tudi letos so nam slovenski športniki postregli z izjemno bero uspehov. Ne pravljica s srečnim koncem, slovenska športna zgodba je nadaljevanka, ki nam v vsaki sezoni ponudi goro vrhuncev in nas, čeprav smo že ob prejšnjih epizodah mislili, da bolje ne gre, preseneti.
Pogled na rekorde, mejnike in presežke, ki Slovenijo postavljajo v družbo športnih velesil, bi zlahka ponudil vtis, da so naši asi produkt kakšnih državno podprtih akademij, kjer z brušenjem talentov začnejo, ko se ti še kobacajo v vrtcu. Realnost je drugačna. Ne dobro utečen sistem, v večini primerov so pod slovenske športne uspehe podpisani entuziasti, garači, nepopustljivi borci, vizionarji z dovolj znanja in trme, ki zmorejo z minimalnim budžetom enakovredno tekmovati z večjimi in bogatejšimi. Tisti, ki so iz talentov zrasli v šampione, niso pozabili, kako majave so letvice na poti do zvezd. Da bi bilo naslednikom lažje, je Tadej Pogačar ustanovil svojo otroško ekipo, Janja Garnbret je postavila plezalni center, Luka Dončić je dobrodelen, Goran Dragić gradi košarkarska igrišča … Še zdaleč niso edini, ki so svojo prepoznavnost, znanje in izkušnje investirali v nove dele naše športne nadaljevanke.
Pogubno bi bilo, če bi njihov trud, dosežke in presežke odločevalci izkoristili za potuho, nam prodali zgodbo, da je v slovenskem športu že zdaj vse idealno in da bodo med Sotlo in Sočo kar sami od sebe rasli novi šampioni, ki bodo združevali rojake v navijaških evforijah. Lahko pa v njih poiščejo navdih. Vsak ne more postati svetovni prvak, lahko pa se potrudi, da svoje delo, kakršnokoli že je, opravi po najboljših močeh. Hvala za še eno čudovito leto, športniki, in vse dobro v olimpijskem 2022.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
