Prejšnji teden, torej zadnji majski, se je končal politično turbulentno. Padcu drugega poskusa menjave šefa državnega zbora Igorja Zorčiča so sledili najbolj množični protivladni protesti v prestolnici. Stopnjevanje politično-civilnodružbenega pritiska na Janševo vlado se je ob novem napačnem preštetju glasov podpore, ki jih ima koalicija z zunajvladnimi partnerji, na hitro pomešalo z novimi dilemami o zagotavljanju operativne večine v državnem zboru. Pri relativni oziroma navadni večini, potrebni denimo za imenovanje novih ministrov, Janša kljub eroziji koalicije doslej pogosto ni imel težav, drugače je pri lovu na 46. glas v parlamentu. Ker je sledilo nekaj ekspresnih nastopov članov koalicije, predvsem iz SDS, da bi premier utegnil za konsolidiranje podpornih vrst vezati zaupnico na kakšno od odločitev parlamenta, se je pričakovalo njegovo naslednjo potezo. A se je politična scena pogreznila bolj ali manj v zatišje. Varljivo, le pred novo nevihto?
Prvo vprašanje je, ali je bil vložek Branka Grimsa, ki je o zaupnici govoril skoraj kot o dejstvu, notranje usklajen. V SDS je "nevodenih projektilov" sicer minimalno, ob tem pa je še vprašanje, ali bi se Janša lahko odločil za tveganje, ki bi ga preštevanje s stavo na vse ali nič v trenutnem kaosu v parlamentu pomenilo. Ozrimo se v zgodovino: 2007., tudi tik pred predsedovanjem Svetu EU, so se razmere v tedanji koaliciji zaostrovale, vse bolj je na površje kot afera večjih razsežnosti prihajala tajkunizacija, ki je nažirala bilance bank. Glasovanje o zaupnici je preživel, discipliniral koalicijo in končal mandat, a situacija je bila za šefa SDS bistveno manj kompleksna kot ta hip, ko ima vlada formalno 38 glasov in na obeh straneh potekajo nenehne akcije za preprečitev 46. glasu. Predsedovanje Svetu EU je za Janšo zelo verjetno prepomembno, da bi ga želel postaviti pod vprašaj. Na eni strani ga bo uporabljal v funkciji notranjepolitičnih, predvolilnih aktivnosti, na drugi ga je treba gledati skozi prizmo redefiniranja slovenske zunanje politike in utrjevanja kurza suverenističnega tabora, kjer Slovenija sklepa zavezništva v kontroverznih srednje- in vzhodnoevropskih državah. V tem smislu voditelji Madžarske, Češke, Poljske, tudi Avstrije v zadnjem obdobju računajo na Janšo. Naslednja politično močna dimenzija je, da v ključne faze v DZ prihajajo za desnosredinsko vlado še nekatere strateške teme: demografski sklad, davčni sveženj ... Tudi prerazporejanja virov finančne moči v državnem gospodarstvu, paradržavnih sistemih in seveda v medijih še niso končana, čeprav je tam koalicija že zasedla veliko položajev.
Če bi Janša moral ustaviti zelo opazno rast katere od opozicijskih strank, bi bila uporaba Vučićevega scenarija krajšanja mandata bolj verjetna. Tako pa protestniški potencial, na katerega se je priključila tudi politična opozicija, očitno vrh vlade še ocenjuje kot manjše tveganje od ogrozitve ciljev, ki si jih je v večplastni preobrazbi države zadal. Preventivna vojna pred pojavom kakšnega novega močnega političnega akterja/stranke pa tako teče ves čas.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
