Na dnevu pšenice, ki ga organizira Kmetijsko-gozdarski zavod Murska Sobota na Biotehniški šoli v Rakičanu, kmetje in druga zainteresirana javnost dobijo odgovore o pričakovani količini in kakovosti predelka žit. Na dnevu pšenice se je odvil zaključni krog pogajanj med pridelovalci in mlinarji o odkupnih cenah krušne pšenice. Zdaj že drugo let več ni tako. S končnimi odkupnimi cenami so bili kmetje lani seznanjeni komaj sedmi dan po začetku žetve. Tudi letos za zdaj še ni nič znanega o odkupnih cenah.
Minister Židan vnesel skrb med kmete
Ob neznanki z odkupnimi cenami je nekaj skrbi med kmete vnesel tudi minister Dejan Židan. Ta je v uvodnem nagovoru poudaril, da je bila sedanja finančna perspektiva za poljedelstvo dokaj ugodna. V sedanji perspektivi je Slovenija uveljavljala neposredna proizvodna plačila za krušna žita, ki naj bi bila spodbuda za večjo samooskrbo. Drug pomemben del so kmetijska okoljsko-podnebna plačila (KOPOP), ki so bila namenjena zaščiti pitne vode. Ob koncu sedanje perspektive bo treba pripraviti analize in ocene pozitivnih učinkov sprejetih ukrepov. Židan je izpostavil, da je KOPOP treba razumeti tudi kot ukrep prilagajanja na podnebne spremembe, ki so bile letos za žita izredno neugodne, čeprav ni bilo zmrzali. Neposredno z vremenom je močno odvisna tudi samooskrba z žiti na letni ravni, ki se giblje od 55 do 75 odstotkov, pri krušnih žitih pa od 55 do 65 odstotkov. To nihanje ni neposredno povezano z zasejanimi površinami, saj tudi slovenski kmetje sledijo ravnanju evropskih kmetov in njihovim odzivom na odkupne cene. Nihanje v samooskrbi je povezano z vremenskimi spremembami. Tako bo po Židanovi oceni treba vložiti kar nekaj naporov, da v naslednji finančni perspektivi ohranimo pozitivne ukrepe in jih še naprej spodbujamo.
Med 160 in 170 evri
Franc Kučan, glavni pogajalec kmetov o odkupnih cenah pšenice, je povedal, da se še niso dogovorili o parametrih kakovosti, ki naj bi jih mlinarji prilagodili evropskim. Da bodo pogajanja o odkupni ceni težka, je podkrepil s še enim podatkom. Mlinarji so predlagali, da se izračun stroškov pridelave pšenice na hektar dela na izhodišču šest ton na hektar namesto na 5,3. Višji pridelek bi znižal stroške pridelave med 25 in 30 evri in to bi bil argument za zniževanje odkupnih cen. Izračun stroškov ostaja na 5,3 tone pridelka. Kmetje glede na gibanje cen certificiranih pšenic (to so doma pridelane pšenice v posameznih državah in so identične naši Izbrani kakovosti) med 160 in 170 evri pričakujejo podobne odkupne cene tudi pri nas. Kučan je izpostavil, da cena ni več odvisna samo od pogajalcev, ampak od odkupnih cen konkurence.
Izredno neugodni pogoji
Branko Virag, direktor Kmetijstva Panvita, je pogoje pridelave žit v tem letu ocenil kot izredno neugodne. Vsi pridelovalci so imeli velike probleme že z jesensko setvijo zaradi razmočenih tal nadpovprečne količine padavin. Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram je bilo z žiti zasejanih 69 tisoč hektarjev njiv, od tega odpade na krušna žita okrog 30 tisoč hektarjev – to je za pet tisoč hektarjev manj kot leta 2013 in je posledica odziva ne samo naših kmetov, ampak vseh evropskih pa tudi ameriških, ker so zmanjšali zasejane površine s pšenico zaradi nizkih odkupnih cen. So se pa v tem obdobju povečale zasejane površine z drugimi žiti, na primer tritikalo, ki pa žal ne dozori na njivah, ampak konča kot zelena masa v bioplinarnah.
Virag je poleg neugodne jeseni izpostavil tudi neugodne druge mesece, z izjemo izredno toplega januarja, ko je že kazalo, da bo pšenica v rasti nadomestila jesenske zaostanke, vendar je nastalo poldrugi mesec trajajoče zimsko obdobje. April je bil praktično edini mesec, ko je bilo mogoče izvajati agrotehnične ukrepe na njivah. Z majem pa so se začele neugodne vremenske razmere s prvimi nevihtami, točami in viharji, ki lokalno trajajo še danes. Značilnost tega časa je tudi nadpovprečna količina padavin, ki so idealne za razvoj bolezni, najprej rje in pepelovke. Zdaj so žita izpostavljena glivičnim boleznim na klasu, ki lahko praktično uničijo pridelek. Okužen pridelek ni primeren za mlin, pri določenih boleznih pa niti za krmo ne.
Ob tem ne kaže prezreti, da kljub samo 30 tisoč zasejanih hektarjev s krušno pšenico ta praktično pokrije domače potrebe, če upoštevamo pridelek pet ton na hektar, saj to pomeni 150 tisoč ton krušnega žita, vendar komaj 60 odstotkov te pšenice pristane v domačih mlinih, veliko pa je tudi izvozimo.
