Rozmari Petek
Nekdanja učiteljica razrednega pouka v Grižah Hilda Premik je po eni strani povsem običajna upokojenka. Malo bolj zgovorna, odločna, hudomušna in čila od večine njenih vrstnic (pst, bliža se 84. rojstnemu dnevu) je že. A tisto, kar jo najbolj razlikuje od drugih, je njena šestdeset let mlajša vnukinja Urša Premik. Ta je namreč že pred dvema letoma svojo babico izstrelila v medijsko orbito. Ne sicer načrtno. Povsem spontano je začela babico fotografirati pri vsakem njenem koraku.
Nobeno življenjsko obdobje ni manjvredno
Obema se je odkril nov svet
»Bila sem mnenja, da je najlažje biti fotograf na način, da greš v tujino na neko potovanje in domov enostavno prineseš krasne fotografije. Doma, kjer ti je vse samoumevno, kjer si vsega navajen, je pa težko najti inspiracijo. Sama sebi sem postavila izziv, kaj pa lahko kot mlada fotografinja naredim doma. Nobenih pričakovanj nisem imela, to je očitno najboljša pot,« opisuje Urša. Prizna, da babica sprva ni bila ravno navdušena nad idejo. A kaj, ko znajo biti vnuki tako prikupno prepričljivi. Obenem je Hilda vseskozi verjela v delo Urše, bila ponosna na vse njene pohvale v času šolanja, zato je končno le popustila. Da se bo s tem obema odkril nov svet, nobena ni pričakovala. Hvaležni sta bili že za to, da sta na ta način preživeli skupaj več časa, kot bi ga sicer. »Kako sva s tem poglobili odnos, se mi zdi edinstveno. Mladi sicer nimamo veliko časa, zato sem toliko bolj vesela, da sva se lotili tega projekta, saj sem tako lahko res več časa preživela z babico. Na sploh so starejši pri teh letih pogosto osamljeni in se kar pozabi nanje. Mislim, da je k uspehu pripomogel ravno najin lepi, iskreni odnos. To ljudje spoštujejo, s tem se poistovetijo.«
Poziranje ob najbolj neobičajnih urah in na neobičajnih lokacijah
In kakšno je sicer delo supermodela pri teh letih? Takšno, da potrpežljivo ubogaš vnukinjo pri vsem, kar ti reče, gre sklepati tako iz odgovorov kot s fotografij. Le da babica ob teh navodilih vedno malce zagodrnja. A na tak šaljiv način, da s tem Uršo zraven še nasmeje. »Enkrat me je ob petih zjutraj dvignila in me peljala tja nekam na Ljubečno. V tisto šavje, trstičevje. Tu notri pa ne grem, sem se upirala.« Sodeč po fotografijah, se je uklonila. »Potem me je enkrat peljala na Žovneško jezero. Pa sem spet rekla: 'Pa kaj naj tu zdaj? To vodo naj zdaj tule gledam ali kaj?' V italijanski Gradež me je tudi peljala. V hotelu sva bivali nekaj dni. Tam sem se morala sprehajati po plaži gor in dol, gor in dol. Še školjke nisem smela pobrati. Pa v tak star čoln sem morala sesti kar tam na plaži. Pa sem rekla Urši: 'Pa saj s tem ne bom nikamor prišla.' No, pa noben sončni vzhod ali zahod nisva smeli zamuditi. Na vsakega me je vlekla. Pa sem ji spet rekla, pa kaj so ti kaj drugačni kot pri nas,« opiše z iskricami v očeh, ki že same po sebi nakazujejo njeno hudomušno plat. Hilda je Urši pozirala tudi med cisternami, med zvonovi, na snegu, polju ... »Ni, da ni. Povsod me zvleče,« skorajda v smehu doda babica.
