Pred kratkim nam je na uho prišla zgodba neke brezdomke, ki jo je zavod za zaposlovanje poslal na šolanje za mesarko, ker gre za zelo zaposljiv poklic. A delo, ki bi lahko izboljšalo njen ekonomski položaj in ji prineslo topel dom, je bilo zanjo psihično preveč naporno in raje je predčasno opustila šolanje ter posledično ostala na cesti. Gre za krut poklic, ki pusti posledice. Pričanje nekdanje mesarke, ki je leta 2013 povedala, da je videla nemalo mesarjev, ki so ob pultih skrivali kanistre vina, torej ni presenetljivo. Za predajanje alkoholu imajo dober razlog, ki se skriva v pečatu, ki ga na duševnem zdravju pusti rutinsko ubijanje. Tega ne zmore vsak, tisti, ki pa, pa plačujejo visok davek.
Ljudje, sploh tisti, ki v proces živinoreje nimajo vpogleda, brez večjih težav v podzavesti ločujejo med kosom mesa in živim bitjem. Oglasi prikazujejo mamljive mesne izdelke, ne pokažejo pa (logično) procesa klanja. Kdaj nastane miselni preskok, ko brez slabe vesti pojemo zrezek in ne razmišljamo o njegovem izvoru? Kdaj žival postane meso? Koliko potlačenih čustev slabo plačanih delavcev, koliko kozarcev vina in koliko agresije nad živalmi je v prepadu med eno in drugo fazo? Dejstvo, da klavci z živalmi govorijo (pa četudi jih preklinjajo), nakazuje, da se zavedajo živosti bitij pred sabo. Čeprav govorimo o produktih, torej o končni fazi.
Evropske direktive in zakoni pa večino videnega na posnetkih, ki jih je objavilo Društvo AETP, dopuščajo. Tudi na farmah Ljutomerčan inšpekcija ni odkrila večjih nepravilnosti in jih verjetno prav tako ne bo našla v Košakih. Zanimiva je tudi zmotna predstava javnosti, da živali v plinski komori le mirno in brez bolečin zaspijo. Proces zaplinjanja z ogljikovim dioksidom je v resnici videti vse prej kot to. Živali se panično upirajo, dokler v njihova pljuča ne pride dovolj visoka vsebnost plina, ki jih v notranjosti močno žge. Glede na to, da uplinjanje velja za najbolj human način omamljanja, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali lahko sploh govorimo o humanih zakolih in ali je to res največ, kar človeštvo zmore za dobrobit živali.
Komu je namenjena "polna mera ljubezni", ki jo oglašuje podjetje Košaki? Klavci, ki svojo jezo in agresijo stresejo nad živali, je verjetno niso deležni kaj dosti. Živali, ki se v paniki prerivajo na poti v plinsko komoro in zadušijo v bolečinah, verjetno tudi ne. "Visoka kakovost izdelkov in skrb za potrošnika skozi desetletja ostajata osnovno poslanstvo podjetja," beremo v zavihku Kakovost in certifikati. Polna mera ljubezni je namenjena, če verjamete paroli - skrbi za potrošnika. Oziroma bolj verjetno je bolj ali manj v celoti namenjena ljubezni do dobičkov, kar je v kapitalističnem sistemu pričakovano. Nekaj je jasno kot beli dan: v goniji za čim večjimi dobički in čim večjo produkcijo mesa se standardi znižajo, velikosti kletk manjšajo in načini omamljanja cenijo. Kot družba bomo morali premisliti, koliko mesa v resnici potrebujemo, in poiskati učinkovite sistemske rešitve, ki bodo tem potrebam sledile.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
