Da gremo v letu 2022 na parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve (pustimo državni svet, kjer se bo tudi volilo, v oklepaju), je ena od redkih političnih predvidljivosti v Sloveniji ta čas. Še ena je, da bo za naslednji božič prvič po desetih letih v predsedniški palači Nepahor in da bo tako nadaljevati na njegov način kot uveljaviti novega nekogaršnja skrajno zahtevna, toliko da ne nemogoča naloga. Plus to, da bo prvo povolilno leto, kot kaže, prehodno leto dveh predsednikov, prejšnjega in nove(ga), česar smo se skoraj odvadili. To pa zato, ker bo - tako iz predsedniške palače signalizirajo na začetku desetega, zadnjega leta njegovega mandata - Borut Pahor po letošnjem božiču eno leto sedel v pisarni bivšega predsednika, in gotovo ne bo zaprt v molk.
"Morda se bo moja vloga amortizerja pokazala, ko bom končal mandat. Morda se nekatere stvari danes zdijo samoumevne in se jih ne pripisuje mojim ravnanjem," je predsednik republike rekel v tem časopisu na prvo obletnico covida. Ko je v izteku 2021. podpisal poročilo o četrtem letu drugega mandata, je moral ugotoviti, da smo po tridesetih slovenskih letih tako zelo kot še nikdar razvezana skupnost, ki kakor da nima več skupnih ciljev niti jih ne zna ali celo ne želi imeti, in ki samo sebe ogroža, namesto da bi se podpirala. Ta samouničevalni slovenski gen je tudi vsaj delni odgovor na to, zakaj je pahorjanstvo kot nenehni trud za vsaj najmanjši skupni imenovalec tako zelo podcenjevano in celo zasmehovano. "Tudi v slabem hočemo biti Slovenci v vrhu," to samodestrukcijo povzame naš največji izvozni artikel dr. Slavoj Žižek.
Že dolgo ni šlo tako zelo za nas
Dve, tri (samo)kandidature za predsedniške volitve so res že napol vzklile, mašine se ogrevajo, a to še ni to. Šele po pomladni nedelji parlamentarnih volitev bo bolj razvidno, kdo je kdo. Takrat ko bomo vedeli, na koga in ali sploh koga je volilno telo na volitvah poslank in poslancev naslovilo nezadovoljstvo z vsem in vsemi. Nezadovoljstvo, ki se je dolgo nabiralo in ga je novonormalni virus samo še do konca zapakiral. Nezadovoljstvo, ki mu (do)sedanji politični/ideološki prostor, prav (t)isti, pred katerim so nove volitve, ne zna več najti odgovorov, kakor stanje poimenuje Žižek.
Tudi to, da je bilo zadnje desetletje do virusa za tukajšnje ljudi vendar precej konjunkturno dobro, si ne nazadnje velja zapomniti pred političnimi prihodi in odhodi volilnega leta. Dokler nismo zdrsnili nazaj v osnovna vprašanja: bomo sploh ostali živi, ali imamo dovolj za položnice, ali smo se pred tridesetimi leti za to borili.
Obenem so volitve predsednika republike naše najbolj poosebljene, predsednikova praktično edina in največja moč pa beseda. In tu pridemo do vprašanja za milijon, pravzaprav dva slovenska milijona: ima še kdo v ljudožerski domovini skupnostno lepilo in se bo na volilni dan (ali dva) odlepil iz pogubne poenostavitve volilnega upravičenca, da so tako ali tako vsi isti.
Že dolgo ni šlo tako zelo za nas kot v volilnem "superpokalu" letos.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
