Košarkar naj bo! Tako pravi zgodba Primoža Suhodolčana, ena najbolj priljubljenih knjig med otroki. Enako za svojega sina Marka meni oče Radovan v še eni knjižni uspešnici Čefurji raus Gorana Vojnovića. Biti košarkar je med mladimi že malodane statusni simbol, ti si tudi šolanje, najsi bo to slovenska gimnazija ali ameriški kolidž, izbirajo na podlagi tekmovanj, v katerih ustanova nastopa. Kako visoko so cenjeni športniki v Sloveniji, priča že izbor stotih najvplivnejših Slovencev revije Obrazi, ki je imena iz sveta športa uvrstila na prvih šest mest, pri čemer kraljujeta Goran Dragić in Luka Dončić. Fanta z igranjem v ligi NBA živita sanje otrok po vsem svetu.
Nič čudnega, NBA-jevci so simbol uspeha. Stephen Curry, član prvakov iz Golden Stata, je lani podpisal petletno pogodbo, vredno 170 milijonov evrov bruto. Povprečno bo torej na sezono zaslužil 34 milijonov, na mesec 2,8 milijona, na dan 94.500 evrov, urna postavka pa znaša slabih 4000 evrov. Tudi ko spi.
Slovenska asa zaslužita precej manj. Dragiću bo v novi sezoni pripadlo 15,3 milijona evrov, Dončiću v krstni 5,5 milijona. S tem zasedata šele 58. oziroma 180. mesto med zaslužkarji v NBA. Teh je za novo sezono, ki se začne 16. oktobra, prijavljenih 486. Moštva lahko zaradi omejitve proračuna (t. i. salary cap) na 84 milijonov evrov posameznemu NBA-košarkarju namenijo povprečno 6,3 milijona evrov letne plače. Povprečje pa seveda ne pove vsega. Kot je na eni strani ekstrem Stephen Curry, je na drugi strani Emeka Okafor, zgrešeni drugi izbor lastnika takratnih Charlotte Bobcatsov Michaela Jordana na naboru leta 2004, ki je bil soigralec Primoža Brezca. V prihodnji sezoni bo kot veteran zaslužil "borih" 85 tisoč evrov.
34
milijonov evrov bruto na leto v NBA zasluži Stephen Curry.
3
milijone evrov neto v Rusiji zasluži Aleksej Šved.
10.000
evrov je zgornja meja zaslužka pri Olimpiji, Krki, Primorski.
3000
evrov je zgornja meja zaslužka pri preostalih prvoligaših.
Tudi multimilijonarji potrebujejo sindikat
Takšna številka je, glede na NBA-razmere, ki zahtevajo tudi razkošnejši življenjski slog, karikirano, pod pragom revščine. Časopis San Francisco Chronicle je namreč izračunal, da povprečni NBA-jevec porabi na mesec 37 tisoč evrov, torej dvakrat več kot povprečni Slovenec v celem letu zasluži. V družbi lastnikov ferrarijev in lamborghinijev pač ne moreš na trening prihajati s kolesom, je nekoč razlagal Goran Dragić. Ker pa impulzivni nakupi multimilijonarjev, ki to postanejo čez noč, pripeljejo do številnih bankrotov, je liga NBA sprejela ukrepe.
Za zmago letalo, za poraz avtobus
A v ligi NBA je pač tako, da imajo vsi klubi standardiziran nivo delovanja, vsi lahko za plače porabijo enako, vsi imajo preko nabora dostop do izbora najboljših košarkarjev. V evroligi pa so razlike ogromne. "Razpon v proračunih je od tri (Budućnost, op. p.) do 35 milijonov evrov," opozori Nachbar. "S tem so tudi razlike v delovanju klubov velike." Za kršitve pa niso imuni niti največji. Anekdotična je postala zgodba grškega Panathinaikosa, ki je lani po porazu proti Fenerbahčeju svojim igralcem preklical letalske vozovnice iz Carigrada v Atene, kamor so košarkarji naposled morali potovati dvanajst ur z avtobusom. "Kaj takšnega je v NBA nepredstavljivo. Tam so vsa pravila točno določena in klubi si jih ne upajo in ne zmorejo kršiti. V Evropi pa klubi, da bi prihranili kakšen evro, velikokrat kršijo slabo dorečene pravice igralcev." Košarkarski sindikati v Evropi sicer že obstajajo. "Imajo ga Španci, Italijani, Nemci, Grki … A v nasprotju s Španci in morda Italijani so ostali sindikati bolj kot ne mrtva črka na papirju. Pa tudi sicer ščitijo zgolj pravice domačih igralcev," ugotavlja Nachbar.
No, ko zaradi plačilne nediscipline ne potrebujejo sindikatov, tudi košarkarjem v evroligi gre dobro. Čeprav finančne podrobnosti pogodb v Evropi niso javne, je v zadnjih treh letih veljalo, da je med najbolje plačanimi košarkarji na Stari celini Rus Aleksej Šved, ki zasluži tri milijone evrov neto na leto. "A presenečeni bi bili, če bi vedeli, koliko košarkarjev tudi v Evropi po karieri bankrotira. Seveda pa neprimerno manj kot v ZDA," primerja Nachbar in dodaja, da je takšnih negativnih zgodb vse manj. "Podobno kot NBPA tudi ELPA želi izobraževati košarkarje, kaj pomenijo njihove pogodbe, kakšni so davki, kaj pomenijo agenti, kakšni so njihovi odstotki, kakšne cifre bodo na njihovih računih, potem ko podpišejo pogodbo, kako ravnati s tem denarjem ..."
Na smučanje lahko pozabijo
Bolj kot z nivojem košarke potujemo proti slovenski realnosti, manjše težave z norimi številkami imajo košarkarji. Kristijan Novak, predsednik Združenja slovenskih košarkarskih prvoligašev, čez palec oceni: "Olimpija, Krka in Primorska izstopajo navzgor. Tam pri košarkarjih niso redkost plače med 5000 in 10.000 evri. V ostalih klubih najboljši košarkarji prejmejo nekje do 3000 evrov, igrajo pa tudi igralci za tisočaka, mladinci pa malodane zastonj ali za 100 evrov štipendije." Po podatkih direktorja slovenskega kluba z največ trofejami, Petrola Olimpije, Romana Lisca bodo zmaji danes sezono začeli s proračunom, vrednim dober milijon evrov bruto, ki je namenjen članski ekipi. Kolikšne so plače, je poslovna skrivnost, a Lisac pravi: "Podelite to med 18 ljudi iz prve članske ekipe, pa boste dobili številko." Dodatna delitev na dvanajst mesecev pove: vsak član povprečno prejme slabih 5000 evrov bruto. S tem pa je treba skrbno ravnati. To ni NBA, ki bi zagotavljal pokojnino. V Sloveniji so vsi košarkarji samostojni podjetniki, tako da sami odločajo o višini prispevkov za pokojninsko zavarovanje.
Kako pa je z "bolniško odsotnostjo"? Praksa je od kluba do kluba očitno različna. "Ob poškodbi na treningu ali tekmi dobi košarkar stoodstotno plačo. Če pa je odsoten zaradi prehlada ali bolezni, je nadomestilo ustrezno nižje kot pri vas v službi. Imajo pa košarkarji v pogodbi zapisano, da ne smejo početi nevarnih stvari: smučati, igrati ulične košarke in podobno. Poškodbe v takšnih primerih, uživanje alkohola, objestnost in podobno nam dovoljujejo, da tudi enostransko prekinemo pogodbo," razloži Lisac.
Od pripornika do menedžerja
Kristijan Novak, ki je tudi predsednik KK Rogaška, pravi, da svojih košarkarjev ne omejujejo: "Kvečjemu jim odsvetujemo igranje v poletnih ligah, na uličnih turnirjih in podobno." V nasprotju z Liscem pa Novak priznava, da pri košarkarjih, ki so v preteklosti že bili nagnjeni k določenim poškodbam, sestavljanje pogodb terja posebno previdnost: "Pri teh košarkarjih si zagotovimo možnost nižje plače, če se poškodba ponovi. Pri povsem zdravih igralcih pa se v primeru poškodbe posebej dogovorimo za določeno znižanje, tudi za polovico." A to je še najmanj, kar te lahko kot košarkarja doleti. "Veste, biti športnik je nehvaležno. Zelo malo si z družino, že ena sama poškodba ti lahko povsem uniči in zaključi kariero," opozarja Nachbar. Takšne stvari pa niso redkost. Le spomnimo se uničenega potenciala Saša Ožbolta, da o Zoranu Dragiću, ki je zaradi kolena že dve leti na stranskem tiru, niti ne govorimo …
In ko te profesionalizem dokončno izpljune, ti ostane igranje košarke le zaradi užitka, če sklepi niso preveč obrabljeni. V nižjih slovenskih ligah klubi košarkarjem lahko ponudijo le nekaj sto evrov, pogosto pa športniki ob tem hodijo še v "pravo" službo. Imajo pa nekdanji vrhunski športniki tudi s prehajanjem v običajno civilno življenje velike težave. Tu so razlike podobno velike kot med NBA in Evropo. Za primer: košarkarja Boris Gorenc in Marko Tušek, ki sta se na EP 2003 tako neslavno stepla, danes živita diametralno nasprotni življenji. Prvi velja za enega najprodornejših košarkarskih menedžerjev v Evropi, drugi pa se je po osebnem stečaju celo znašel v priporu. Košarka piše čudne zgodbe.
