Po temeljnih (staro)svet(n)ih, arhetipskih besedilih, ki jih je uprizoril zadnje desetletje, kot so babilonski Ep o Gilgamešu, tibetanski Črimekundan ali Brezmadežni in starogrška Iliada, se je Jernej Lorenci zdaj lotil še "knjige vseh knjig". Z rešpektom in distanco je predstavo podnaslovil Prvi poskus in demonstriral skupaj z ustvarjalsko ekipo hkrati totalno spoštovanje do svetega besedila, a tudi megalomanskost. Ta je očitna že v izbiri materije.
To ni ritualno niti magično gledališče, kakršno je (bilo) pogosto uprizarjanje svetih tekstov, to je suha narativna predstava, ki deluje nekako vintage, retro. Takega antispektakelskega teatra kratkomalo nismo več vajeni. In v tem je - po mojem - tudi njegova največja legitimnost in tehtnost. Beseda, ki dobesedno postane meso, in poudarjeni odrski govor sta v temeljnem izhodišču vsega. Poskus vpeljave čiste, ogolele naracije v teater je danes drzno dejanje samo po sebi.
Malce nenavadno in celo kontradiktorno je, da je Lorenci v času procesa v medijih izpostavil skromnost kot temeljno lego v razmerju do vzvišene materije. Čeprav kake skromnosti ni zaslediti, razen morda v spoštljivosti do izvirnika in v odsotnosti potrebe po demistificiranju, desakraliziranju. Kar bi po lorencijevskih preteklih angažmajih skorajda samoumevno pričakovali. Če se samo spomnimo njegovih subverzivnih snovalnoteatrskih projektov, kakršen je bil lanski Ubu.
Kaj so iz svetopisemskega vesolja za tri ure predstave sploh izbrali? Seveda ambiciozno, a tudi predvidljivo, nekakšen starozavezni "best of": od Visoke pesmi preko Psalmov, Pridigarja do Jobove knjige in za vrhunec še Ezekielovo knjigo. Vsa ta besedila za umetniško rabo pogosteje slišimo v stari in sodobni resni glasbi kot takole izčiščena in gola na odru. Izpostavljenost je tako maksimalna, učinek nenavaden. Problem pa je, ali je današnja gledalčeva senzibilnost sploh še takšna, da smo sposobni na skoraj praznem odru slediti izključno tekstu, pa čeprav svetemu, skoncentrirano tri ure in pri tem celo uživati. Če je bila temeljna intenca ustvarjalcev utelesiti vzvišeno besedo, in to dobesedno skozi meso in kri protagonistov, je misija delno uspela. Nikakor ne v popolnosti, ker kot beseda ni konj, tudi meso pač ni in ne more biti.
Na sivem, golem odru sta dve koloni stolov (scenografija Branko Hojnik), v ozadju se skladno z dogajanjem projicira naslov bibličnega teksta, ki je tisti hip v uporabi. Luč je zelo drugačna, kot smo je vajeni, izpostavljen je zlasti gledalski avditorij, ki je v mnogih prizorih v polni osvetlitvi (Pascal Merat), razen ko dramatično dogajanje presvetli žarnica na pomičnem kablu. Poanta ni prav jasna, deluje pa malce banalno.
In to je skoraj vse. Ob koreografiji (Kaja Lorenci), ki je izraziteje zasnovana le pri Jobu in Ezekielu. V tem najbolj dramatično ekspresivnem delu predstave se izloči iz sedeče druščine - kot da - Sveta trojica: Bog - Jernej Šugman, Jezus - Marko Mandić in Marija - Nina Ivanišin, slednja dva vseskozi v božjem naročju kot nekaka čudna, sprevržena pieta. Polna napuha in samozaverovanosti je ta dolga scena, ki jo poudarita modra in rdeča barva odtisa rok na Šugmanovem obrazu in izražata moč in dominacijo, za razliko od pepela, s katerim se posipa Job (oziroma vsi trije Jobi - Aljaž Jovanović, Janez Škof in Gregor Zorc).
Visoko pesem verbalno utelesijo trije pari: Nataša Barbara Gračner in Janez Škof, Pia Zemljič in Gregor Zorc ter Tina Vrbnjak in Aljaž Jovanović. To je čista poetična, na začetku svetla naracija z malo dramatske napetosti, pa vendar je Gračnerjeva (v teniskah in navadni obleki; kostumografka Belinda Radulović) v zrelem paru s Škofom najizrazitejša, uspe ji v tej prvinski, lepote polni, vzvišeni pesnitvi iztisniti največ iz izraznega minimalizma. Kmalu se prevesi v temno, deziluzionistično Jobovo trpljenje, kjer je najprepričljivejši in gibalno perfekten Škof.
Dramaturg Matic Starina se je očitno primarno posvetil zvenu privzdignjenega besedja, ki denimo v Psalmih zazveni v vsej polnosti, ponekod pa utelešenje verbalnega razpade bolj kot raztelešenje. Ali običajno, neizrazito deklamiranje. Glasba (Branko Rožman) bi v taki postavitvi lahko bila manj preprosta, ambicioznejša in tehtnejša. Ravno v številnih znanih uglasbitvah sveta besedila zanihajo v sugestivnejših frekvencah, kot lahko vibrirajo v recitativih, zgolj narativno, četudi skrajno subtilno zakodirana v igralska telesa.
Jan Ciglenečki v gledališkem listu k predstavi referira na mnoge "napake, ki so nastale zaradi tega, ker množica ni našla (prave) poti, kako se je treba posvečati svetim branjem". Kot so izkustveno vedeli sveti očetje, puščavski menihi, "Božja beseda v človeško srce pronica počasi, kapljo za kapljo. Zavedali so se, da je to proces, ki zahteva veliko predanosti, potrpljenja in ponižnosti ... Pot duhovnega napredka je tlakovana z velikim številom poskusov ..." Lorencijev je bil deklarativno prvi. Morda pa bodo drugi iskali še globlje in izrazno dlje.
