Sedaj, ko je evrovizijsko popevkarski cirkus mimo, si lahko končno oddahnemo. Ne bo nam treba poslušati v vseh poročilih, hitrih novicah in še kar tako malo vmes, kako slovenskemu predstavniku ponovno nič kaj dobro ne kažejo evrovizijske stavnice, kako pa je vendar možno upati na čudež in kako se lahko zgodi zgodba o nepričakovanem uspehu, velikem pevskem finalu. In kako mu na koncu vendarle ponovno, že drugič, ni uspelo. Ker je vse to dodobra polnilo radijske in televizijske trače, odpiralo celo resne novinarske diskusije in spodbujalo k polnjenju žepov telefonskih družb, "strokovnih" blogov ter socialnih omrežij, so na koncu kramarji vsekakor veseli, saj so otroci dobili denar in so ga lahko po mili volji zapravili. Zelo mi je všeč ideja, da je edina razlika med otroki in odraslimi v tem, da so bile v mladosti njihove igračke bistveno cenejše. Bodi dovolj o tem. Letos je zmagala popolnoma nova glasbena ideja – sentimentalni valček v portugalščini, antipop skladbica, intimna miniatura, inteligentno narejena pesem. Tako rekoč vse obratno od pričakovanega evrosongovskega kiča. Zmagala je glasba, kakor je rekel Salvador Sobral, ko je prejemal nagrado.
Po skoraj četrt stoletja pa se na to resno glasbeno rock sceno vrača britanska glasbena legenda, sedaj 73-letni pevec, baskitarist in avtor mnogih skladb. Leta 1965 je bil soustanovitelj kultnega ansambla Pink Floyd – ime pa mu je (George) Roger Waters. Člani tedaj ustanovljene skupine so bili še bobnar Nick Mason, klaviaturist Rick Wright in kitarist in pevec Syd Barrett, ki ga je leta 1968 zamenjal David (Jon) Gilmour. Njihovi štirje veliki glasbeni albumi so postali že temeljna glasbena literatura. Gre za plošče The Dark Side of the Moon, Wish You Were Here, Animals in pa The Wall. Kratek izlet v zgodovino popularne glasbe nikoli ne škodi, če želimo razumeti, kaj je danes z njo narobe.
V petek, 19. maja 2017, je bil rojstni dan Watersovega solo albuma, ki ima za današnji čas izredno pomenljiv naslov, hkrati s tem pa konceptualno natančno sestavljeno vsebino. Gre za album Is This the Life We Really Want?, ob tem pa moramo poudariti vsaj dejstvo, da je Waters eden od mnogih glasbenikov, ki javno, očitno in brez zadržkov opozarjajo in opominjajo človeštvo pred katastrofalnimi zadevami: od politike do ekonomije, od nasilja do ekologije, verskih blaznosti in bolezni. V svojih nastopih poziva svet, naj se zaveda groženj populizma, rasizma in fašizma, kar je prišlo s Trumpom in Putinom ter njima enakimi in podobnimi, svari in kaže na licemerstvo Rimskokatoliške cerkve, na nevarnost skrajnih islamistov, pa na lopovščino bank, hinavščino lobistov in ekonomistov, krutost vojne in vojnih dobičkarjev, hipokrizijo zdravstvenih ustanov ter z njimi povezane farmacevtske industrije in ne nazadnje na ekološke katastrofe, ki jih zavestno povzročajo multikorporacije, vse z namenom večanja svojega kapitala na račun umirajočih živali, rastlin in ljudi. Pošastno, ni kaj. Na vse to zmore opozarjati glasba in samo upamo lahko, da kaj zaleže.
Glasbeni producent albuma Is This the Life We Really Want? je bil Nigel Timothy Godrich, glasbenik mlajše generacije, vendar izredno uspešen pri delu s skupinami, kot so Radiohead, U2, R.E.M pa Paul McCartney in Beck (alias Beck Hansen, alias Bek David Campbell). Waters mu je zaupal oblikovanje in produkcijo celotne podobe albuma, ki šteje po eni strani za glasbeno domišljenega in premišljenega, po drugi strani pa za provokativnega in kontemplativnega, saj nagovarja slehernika na svoj besedno in glasbeno intimni način. Skladbe, ki so na njem, pa pripovedujejo svojo logično zgodbo, sicer že mnogokrat povedano, a nikoli do konca osmišljeno. Očitno.
S prvo skladbo When We Were Young se Waters ozre v leto 1975, ko je nastala skladba Shine On You Crazy Diamond, kar je izredna, 26-minutna (!) devetstavčna rock suita. Ideja naslova Watersove skladbe in njena izpeljava izhajata iz prve vrstice besedila te suite in iz spomina na preminulega (2006) člana Pink Floydov Syda Barretta. Junija 1975, ko so v studiu Abbey Road (London) snemali prav to suito, je prišel Barrett, precej debel, z obrito glavo in brez obrvi. Bil je bolan (diabetes) in popolnoma spremenjen. To je člane skupine tako šokiralo, da so snemanje za nekaj časa celo prekinili. Druga skladba je Déjà Vu, tipična rock balada v stilu starih Pink Floydov z nekaj avtobiografskim besedilom in nekaj tipične melanholije, ki jo pač déjà vu zahteva. Rogers se dotakne svetovne krize migracij s skladbo The Last Refugee, nadaljuje pa s Picture That. Skladba, ki že kroži po različnih omrežjih, je Broken Bones, temu pa sledi naslovna Is This the Life We Really Want?, kar je natančno polovica celotnega albuma. Skladbi Bird in a Gale in pa The Most Beautiful Girl sta premišljeni baladi, medtem ko Smell the Roses promovira album tudi na uradnih internetnih straneh. V skoraj tipičnem pinkflojdovskem aranžmaju se Waters ukvarja s protivojno tematiko in opozarja, da je vsekakor bolj smotrno vonjati rože kakor pa eksploziv in trupla. Sledi nekoliko ironična pesem Wait for Her, nato Oceans Apart, za zaključek popotovanja po albumu pa Part of Me Died. Dvanajst skladb, dvanajst razlogov za premišljevanje.
Prepričani smo lahko, da že vrabci čivkajo o tem, da živimo v družbi nerazumevanja, velikih ekonomskih in socialnih razlik ter multifobij. Vse to, sešteto skupaj, nam povzroča občutek tesnobe in anksioznosti, kamorkoli se obrnemo. Umetnost je postala cokla, ki bi jo bilo najbolje odvreči, kultura pa je obravnavana kot tisto, kar odžira in zažira že tako vedno premajhen proračun. Vse, kar ljudem ostane, je zabava, pa tudi ta naj bo najcenejše sorte, da ne bankrotiramo še na osebni ravni. Perverznost današnjega sveta ni v tem, da ne omogoča sleherniku vsega, kar si želi, temveč v tem, da to omogočanje omejuje z različnimi mehanizmi. Eden od teh mehanizmov je zagotovo premoženje. Prav to pa je v temelju tisto, kaj povzroča frustracije vseh, ki hočejo dobiti, imeti, posedovati vse pa še malo več.
Današnja družba pač zato potrebuje Watersa, da jo opomni, kam vse ta več pelje. Ker smo hkrati priča definitivnemu koncu perspektivnega in panoptičnega razumevanja časa in prostora, gremo pač vedno bolj v smeri alternativnih možnosti, v oblike Baudrillardovega simulakra in simulacije. Sploh pa bi bilo prav, da si ponovno pogledamo odlomek iz že kultnega filma Matrica (1999), ko Neo seže prav po tej knjigi (Simulaker in simulacija, 1981) ter iz nje potegne disketo. Od tod naprej pa je vse odvisno od belega zajca, enako kakor pri Alici v čudežni deželi. Zakaj to trdimo?
Ni strašno dolgo od tega, ko so se v Cernu ukvarjali z nevtrini. Lahko se sicer popraskamo po glavi, ker večina ne ve o tem ničesar, vendar bi bilo zanimivo, če bi. Namreč: na svet in življenje bi gledali drugače. V vsakem trenutku našega bivanja zleti skozi naše telo nekaj trilijonov delcev, ki jim pravimo nevtrini. O tem, ali sploh imajo maso ali ne, se mnenja še vedno krešejo – toda že pred več kot sedemdesetimi leti so o nevtrinih pričele krožiti znanstvene razprave in različne hipoteze. Kar je fascinantno, je to, da potujejo (verjetno) hitreje od svetlobe, ta hitrost pa je bila za Einsteina skrajna možna. Pri tej hitrosti namreč čas stoji. Predvideva se, da je lahko pri merjenju hitrosti potovanja nevtrinov prišlo do kakšne skrite napake, vendar se doslej kaj takega še ni pokazalo.
Kaj so naredili? V osnovi gre za žarek nevtrinov, ki pridrvi iz pospeševalnika v Cernu do zelo velikega detektorja v podzemnem laboratoriju italijanskega Nacionalnega inštituta za nuklearno fiziko (pod Apenini). Tam se protoni zaletavajo v tarčo, pri čemer nastanejo pioni, ki razpadejo v mione, ti pa v elektrone. Pri teh razpadih nastajajo nevtrini, ki jih iz Cerna pošljejo do detektorja, ki leži globoko pod površjem zemlje, saj se le tako zmanjšajo vplivi, ki jih povzročajo kozmični žarki. In "prihod" nevtrinov so detektirali okoli 60 nanosekund prej, kakor so jih pričakovali – razlika v hitrosti svetlobe ustreza približno 25 milijoninkam svetlobne hitrosti. To je vse. A postavi na glavo marsikaj. Kakšno zvezo ima to z Watersom?
