Nikoli. Ni šans. Ne. Ne. Ne. In še parkrat ... Em ... Ne! Še kar vam ni dovolj? Ne. Ne bo se zgodilo, nak, neee, ne bo šlo, neeeeee. Kako ne razumete? Ne. Ne. Bo. Se. Zgodilo. Pa kako bi to šlo? Lepo. Vas. Prosim. Če je pa en za drugega rekel, da je rak(otvoren). Kancerogen in to. Si predstavljate? Je še kaki bolj okruten hrakelj v ksiht? Ne šljivita se pet posto, mi pa tuhtamo, da bi še kdaj stala na odru? Skupaj? Nekoč taka frenda, potem pa take nizke? Rakotvoren? Halo? Uf! In potem še, ne tako dolgo nazaj, da bosta itak oba riknila prej, preden se bo zgodilo - to. Zato ... Lepo. Vas. Prosim. Ne. Ne. In še parkrat ne. Ne v tem življenju. Not in this lifetime. Nikoli. Ni šans. No go. Axl in Slash? Ne.
Potem pa tole. Potem pa se zgodi. Potem pa reunion vseh reunionov, za katere so rekli, da se ne bodo zgodili. Ja, Abba. Ja, Led Zeppelin. Že prav, že dobro. Ampak ... Oni se niso tako žalili, poroke in pogrebi gor ali dol. Zakaj potem gunsi? Ker lâhko in ker lahkó. Axl in Slash. Slash in Axl. In še Duff na basu. Kot The Eagles pred njimi, ki so svojo saj-ni-šans-da-še-kdaj-bo turnejo naslovili s Hell Freezes Over, ker je torej pekel res zmrznil, ko so se naposled združili, so ironijo, nemogoče, mit in čudež, torej vse po spisku, zapakirali in prodali tudi Guns N' Roses ter ponovno združitev, ki to pravzaprav v celoti niti ni, kot so to nazadnje naredili Black Sabbath, naslovili Not in This Lifetime ... Tour. Torej: ne v tem življenju.
Najdražje onostrastvo
To, kar se je zgodilo 1. aprila lani, se dogaja na štirih kontinentih in se bo še vsaj do novembra letos, najbrž pa tako dolgo in kjerkoli, dokler bo narod pripravljen za to nesramno fejst plačati, se pravzaprav ne dogaja tu in zdaj. To je že neke vrste najdražja sedmina, neverjetni drugi svet, rockersko onostranstvo. To je post-rock. To je premagovanje časa: včerajšnji spomini so današnji utrinki. Pri čemer je najbolj neverjetno to, da so vsi, ki so kadarkoli žingali v Guns N' Roses, še kako živi, agilni, vsi s kislimi spomini, a bi prav vsi dali levo roko, da bi bili zraven. Za pravi denar, seveda.
Ampak potem si tam. Saj veš, da bo. Čakaš in čakaš. Pride dan, ura, špil, plac. Si tam. Veš, da bo. Karto imaš v roki. Celo pravo, spremenjeno časovnico izveš. Ni, da ni. Čakaš, da se bo zdaj zgodilo, na kar se je čakalo triindvajset let. In to bi imel samo zase. Njiju. Civil War in te štikle. O, ja. Mami, prosim. In ju vidiš. In si misliš ... Pa ne. To sploh ni res. Saj to sploh ni res. To se ni v resnici zgodilo, to se ne dogaja. Ker ... Ker ... Ker ... Saj so začeli vendar prehitro! Ja, prav ste prebrali. Prehitro. Axl Rose, tip, zaradi katerega so stadione zdemolirali, ker se je narisal prepozno in pač bil, kar je bil, primadona in najjači frontman hkrati, se je prideval na oder že ob pol osmih. Ne zjutraj. Ne, ne. Zvečer!
Metki in cvetovi
Eno tako malo razkolnikovsko drmanje. Lilo je, trikrat. Frdamano vreme se ne drži programa. Okej, vreme je eno, ampak zvok pa bi lahko bil ... Hm. Manj spacan, brozgast, odbijajoč. Spredaj je morda bil, a zadaj ... Pa ne bomo jamrali. Žgalo je. Pa kako ne bi! Ker vse drugo je namreč bilo ... Ja, kot mora biti. Vse je bilo tako, kot bi radi, da bi bilo. Čeprav ni bilo. Sam sem videl Axla v živo trikrat, prav tolikokrat Slasha, a nikdar in nikoli skupaj. Ker se na to baje niti pomisliti ni smelo. Ampak potem se zgodi. Na Dunaju smo se lahko prepričali, da vse to, kar so rekli, izkusili, napisali, posneli ... drži. Da Axl in Slash, Slash in Axl, stojita na odru, drug ob drugem, eden in drugi. In tudi na koncu sta se, po treh urah, na že 82. špilu te turneje objela in priklonila. Dvainosemdesetič. Točno v sredini. Kot bestiča. Pištole in rože. Metki in trni. Konfeti in ognjemet. Axl in Slash. Pekel je res zmrznil, rock'n'roll je našel svoj onkološki inštitut, kjer je ozdravil še najbolj neozdravljiv stadij rakotvornih, ultimativnih kreativnih razlik. Axl in Slash sta, po domače rečeno, bestiča. Najboljša frenda. Spet.
Boj z denarnico
Le da je sedaj pretiravanje, upor in nevarnost bolj boj z denarnico. Več ko se potroši, več kot se pričakuje, boljše je. In vsak od nas naivno, a rade volje nasede na vsako finto. Tudi na to, da so Guns N' Roses postali nevarno (pre)drag band. V prvi finančni ligi, nesporno: nihče lani ni zaslužil več na špil kot oni. Sicer pa ... Ste kdaj pomislili, tako, zares, koliko košta nostalgija? Hm? Recimo ... Koliko bi zaračunali za obletnico mature ali valete, kjer bi bilo točno tako, kot je bilo, ko ste hodili v šolo, ali za najboljši dejt z bivšo? In predvsem ... Koliko bi plačali za ...? Em ... Za nazaj se vse ne zdi samo lepše, temveč tudi dražje, še posebej, če je bilo tako lepo. Nekoč, nekje.
Konkretno? Majica 35 evrov. Pivo na stadionu 4,5 evra, pred stadionom 5,5 evra. Plus dva evra za kozarec. Vstopnice? Uf. Za parter 120 evrov in več. Tribuna pa tudi blizu trimestne cifre, ki ni prav nobena bariera več. Ko se proda "prvič, zadnjič in nikoli več", so cene kislosmešne, nevarne, preterane. Vse se proda. Mulke in mulci nosijo majice, nekoč dragoceni simbol pripadnosti, kjer so na hrbtih napisani datumi turneje leta 1988 ali 1991, ko se ti mulke in mulkoti še rodili nis(m)o. Danes je imeti majico Guns N' Roses tako kot imeti iphone. Kul in posebno je, če to imaš, ampak še zdaleč nisi edini. Hkrati pa ne pripadaš neki posebni skupini. Danes je biti na koncertu Gunsov, kot smo lahko videli, marsikaj. Predvsem je zelo kul, ni pa več mladostno, ker si mularija, ki je poslušala in naredila Gunse za to, kar so še vedno, danes tega niti slučajno ne bi mogla privoščiti.
Ampak, da boste dobili občutek, kako je bilo na koncertu ... Kako zelo so se časi spremenili. Še leta 2006 so se v Budimpešti Guns N' Roses prisvaljkali na oder, ko se je Axlu Roseu pač zahotelo. Ob pol dvanajstih zvečer. Danes? Ste znoreli?! Pol dvanajstih? To ne gre več, Live Nation, glavna koncertna korporacija na svetu, je pač predobro zavarovana. To niso več devetdeseta, ko so Gunsi plačali javni prevoz v Švici, ker so šli čez uro. Ampak ni bil to glavni draž? Da je Axl tisti frontman, ki nikoli ne bo točen?
Megalomanija
Da, bili so časi, ko so bili Guns N' Roses samooklicani (ne)največji band na planetu. Vse, kar je bilo pred njimi, so dovolj spoštovali, da so sesuli z Appetite for Destruction (1987), debitanskim albumom, ki je povozil vse, vsakogar, najbolj pa band sam. Po svoje in drugače. "Želeli ste najboljše! Dobite najboljše!" so vselej kričali Kiss, no, Guns N' Roses so to obrnili v "želeli ste najboljše, ampak jim jebeno ni uspelo, zato dobite, kar si zaslužite!" Ja, navzven. Gunsi so bili največji band, če bi sodili po tem, kaj vse so si lahko privoščili. Da, bili so časi, ko si je Axl zamislil, da bo posnel trilogijo (pre)dragih spotov (Don't Cry, November Rain in Estranged), šlo je za milijone in Axl je šel tako daleč, da je skočil iz tankerja (!) in plaval z delfini (!), Slash pa je hodil po vodi in lebdel na Sunset Stripu.
Zakaj? Ker lahko. Ja, ja. Težava za nas, mlajše in sploh na tej strani Atlantika, je, da smo o tem samo poslušali. Kaj vse da se je dogajalo, zgodilo, pripetilo. Spilo, popeglalo, posnifalo, poflodralo. Dlje kot je Axl Rose ždel, bolj se je dvigoval njegov mit. Citizen Kane, Howard Hughes, J. D. Salinger in Axl Rose.
Licitacija spominov in želja
Kaj potem še ostane velikim? Ja to, da so veliki. Izbor komadov, repertoar, tega jim nihče ne more vzeti, niti korporacija, ki pač določi, kako dolgo, ne pa tudi, kaj naj igrajo. Tu svoboda, kreativnost in umetnost ostajajo: Gunsi ostajajo band, kjer je drugi (!) komad vedno Mr. Brownstone in zadnji vselej Paradise City. Ampak finta je ravno v tem, da še največji, najbolj die-hard fani želijo ... Več, drugače, posebno. Da bo prav ta, na katerem ste vi, tisti špil, najbolj poseben. Da boš lahko rekel, da si bil tam. Ha! Evo! Pa smo tam! To je to! Kaj če bo pa ravno na tem špilu ... To in to! Potem smo mi del zgodovine, fan pit, golden circle, tik pod odrom! Ha! Koliko to stane? 150 evrov? 200 evrov? Dam! Ker če bo to, dam! Ja! Gremo! Licitacija spominov, upov in želja.
Na oder so prihrumeli tako, kot so od nekdaj. McBob, njihov gromoglasni tehnik, je gromko zahropel "guten abend, želeli ste najboljše, ampak niso prišli, zato pač dobite tole: iz Hollywooda, Guns N' fuckin' Roses!" In dras. It's So Easy, punk hard rock rafal, kjer Duff McKagan na basu in vokalu razkriči svojo nekdanjo vitalno energijo. Aha, Duff je tam, Slash tu, Axl pa tam! Ha! To je to. Ja ... S tem da ... Nekaj je manjkalo. Presvetlo? Ja, to bo. Ampak ne, ni samo to. Prezgodaj? Ja, absolutno. Parter še zdaleč ni bil poln, koncert pa bojda razprodan. Kje so vsi? Je to res 60 tisoč ljudi? Ne, pa saj ni! In ko je It's So Easy postal Mr. Brownstone, himna proti/za droge, odvisno, v kateri fazi življenja ste, je še vedno nekaj manjkalo. Ni to - to. Ja, za tiste pod odrom gotovo. Ampak zvok! Ja! To! Spacano, zmazano, zdris, brozgasto. Pa bo morda Chinese Democracy bolj zažgal, nov komad, to mora še bolje zvenet ... Ne. Welcome to the Jungle? Ja, malo bolje. Res kanček bolje. Ampak presvetlo, prezgodaj in dvojni odboj. Gotovo ne povsod, ampak zvok bi moral biti boljši ali pa vsaj čisto malo prenaglas.
Ni Stevena ni Izzyja - ni "pravih" Gunsov?
In tako je to šlo. Težko si se znebil pogledov vseh okoli sebe. Kot da bi - z izjemami pod odrom, ki so gotovo videli šov desetletja in hvala bogu, če so ga - gledal, pardon, preverjal, kako tisti poleg tebe to doživljajo. Bolje, enako, manj močno? Ha? Nekaterim je Double Talkin' Jive ali Yesterdays vse, drugi komaj vedo, kaj ta komada sta. Guns N' Roses so v tej obliki, za takšen denar in na tako megalomanski način band za vse in za - ne ravno nikogar, ampak šlo je ravno v to smer.
Slasheve solaže
Guns N' Roses zatorej skušajo biti na tej turneji ... No, vse, kar so nekoč bili in saj tudi morda še so. In še kaj zraven. Radi bi bili točno to, kar bi vi radi, da bi bili. Sliši se preprosto in poceni, pa ni. Izbira komadov to najbolje prikaže, Axl ugura tri do štiri "svoje" štikle iz Chinese Democracy, vse drugo pa se naslanja na zlato dobo, še najbolj pa se rišeta dinamika in dejstvo, da je imel špil nenavadno čuden koncertni lok. Razmetane vrhunce in prevelika nihanja med spomini enih in nostalgijo drugih. Bilo je hkrati nenormalno, bolno in kruto dobro in tudi malo odtujeno, nepovezano in s poglavji, ki jih nekateri preberejo po diagonali.
Nekako koncert ravno zato ni stekel, ni naredil kultnega preskoka. Ne takega za tako poimenovano turnejo. Na tribunah so zares vstali dvakrat, ajde, morda trikrat. Špil je gotovo naredil, preskočil, našpanal Slash s solažo, ko je najprej ogrel z Johnny B. Goode, v poklon Chucku Berryju (poklon je dobil tudi preminuli Chris Cornell iz Soundgarden, nekoč predskupina Gunsom, band igra njihov največji hit Black Hole Sun).
Ko je krenil v Sweet Child O' Mine po temi iz Botra, so šle roke, telefoni in srca v zrak. To je pač tisti song. Zlata gibsonka in Axlova interpretacija. Znucan, zlajnan, prežvečen, ampak v živo, stari, saj to sta Axl in Slash! Majke mi! Pa so potem spet sedli, ker Used to Love Her in Out Ta Get Me, nevarna štosa, nista pripalila. Axl ne kriči več, kako ga skušajo vsi pomendrati in kako bi vse oteral v tri lepe. Ne. Oddela in gre naprej. Ne samo, da živi spomin, temveč tudi od njega. Ja, rock muzejstvo v izvedbi kustosov Slasha in Richarda Fortusa z Wish You Were Here duetom je delalo, ampak ko se je razvlekel še sklepni del Layle (Derek and the Dominos), da je vse skupaj nato postalo November Rain ... Ja. V tem so Gunsi kralji, kako preliti komade, našpanati uvod, da potem glavna stvar še bolje prime. Viski plus kokakola. Dela? Dela. November Rain je bil, roke dol, vrhunec špila. To je trenutek, ko se Axl in Slash dopolnjujeta do konca. Ampak je narod spet posedel, Knockin' on Heaven's Door ostaja - kot Live and Let Die - top priredba, vendar je zmanjkala raskavost, tista vesoljska, s katero je Axl Rose pecal, rušil, gazil, zmagoval.
Še bi. Še.
Patience je nakazal smer, kamor taki bandi lahko varno zavijejo na stara leta. Stiskavac, akustika, umirjenost. Ampak saj ne greš na Guns N' Roses zato, da bi se stiskal, ne? Morda.
Toda bistvo je v Paradise City. Gremo tja, kjer je trava zelena in bejbe lepe. Kaj bi še? Glomazno solažo in Axlovo dretje. Vzneseno je zakričal "draga, prosim, Dunaj, Avstrija, lahko, jebeno, noč" in zabrisal mikrofon kar med ljudi. Kdo tega ne bi ulovil? Kdor je, ima zgodbo, ki jo bo lahko trabunjal še leta. Vsi ostali ne bomo pozabili večera, kakršenkoli je ta že bil. Kimali smo si in skušali ne jamrati nad zvokom, vremenom in še kakim komadom, ki bi morda bolj sedel. Saj ... Na koncu ...
Ni to poanta? Da nekaj manjka. Da bi morda še? Hm. Kdor si to lahko privošči, kakopak. Guns N' Roses ne bodo nikdar ozmerjani z rock aristokracijo. Se pa nevarno približujejo temu, če je najbolj nevarna stvar ta, koliko ste pripravljeni odšteti zanje. Za konfete in poceni ognjemet ob kričanju Axla in Slashevem igranju kitare za glavo. Že videno? Ne in ja. YouTube pač tu nima za burek. Ne pride blizu. Na tej točki vsaj meni en tak koncert zadošča. Axl in Slash. Slash in Axl. Kljukica? Kljukica. Ampak potem pa pride tisti firbec, dvom, narišejo se miti in legende. Morda pa ... Bo pa naslednjič res nepozabno.
In v tem je finta. Da bi šel. Da bi se spet pustil nagnit. Zopet, ja. Ker kaj, če ...? E, ni prav ta nevarna nepredvidljivost, ki sicer meji na voajerizem, a je v svoji osnovi upor, četudi proti bankomatu, rock'n'roll? Saj. Zato pa ... Iščemo. Rajsko mesto. Paradise fucking City. Bum! In objem. Rože in pištoli. Slash in Axl. Axl in Slash.
