Gotovo vas je kdaj mikalo biti Robinzon

Marjan Bauer
21.12.2016 20:48
Slavni izobčenec na samotnem otoku je resnična zgodba, popoprana in pocukrana z veliko domišljije. Pisatelj Defoe je sledil usodi mornarja Alexandra Selkirka
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Ljudje smo abstraktna beseda, človeštvo še bolj. Saj gre v bistvu samo za posameznike, zaprte v lupino svojega telesa. Ven kuka naš jaz, skozi okna naših oči zremo v svet, v katerem smo se znašli po sosledici nešteto naključij. In ugotovimo, ugotavljamo, da smo sami. Morda od tod želja, da bi se to še bolj res zgodilo. Skoraj ga ni med nami, ki ne bi pomislil, kako bi bilo živeti na samotnem otoku. Še bolj sam s seboj. Zaradi samote sanje o še večji samoti. Robinzon. In seveda se to hrepenenje te hladne dni uresničuje tudi s potovanji v južne kraje, v instantne, namišljene samote sodobne civilizacije.

Tam daleč zunaj

Najbolj zanimivo in presenetljivo pa je, da Robinzonove dogodivščine temeljijo na resničnosti. Ta možak je res živel, njegov otok obstaja, kipi iz oceana. Pisatelj Defoe se je tako kot pred njim še nekateri manj vešči peresa oprl na dejanske ljudi in dogodke. Če odrinete od Valparaisa na čilski obali kakšnih 800 kilometrov na neskončni Pacifik, naletite na otočje Juana Fernandeza, ki se tako imenuje po španskem pomorščaku, ki ga je odkril leta 1563. Sestavljajo ga trije otoki: Mas a Tierra (Bliže zemlji), ta meri 93 kvadratnih kilometrov, ob njem je otoček Santa Clara, še 150 kilometrov dlje na zahodu pa leži tretji otok te skupine, Mas afuera (Daleč zunaj), ki meri 85 kvadratnih kilometrov.

Odvadil se je celo govorice

Štiri

leta in štiri mesece po izobčenju sta v samoti otoških voda vrgli sidro angleški bojni ladji pod poveljstvom kapitana Woodsa Rogersa. Na Mas a Tierri so se nameravali oskrbeti z vodo in pobrati pridelek školjk. Ko so se ponoči približevali otoku, so zagledali luči, mislili so, da je pred obalo zasidrana kakšna francoska ladja. Pozneje se je izkazalo, da so bili to Selkirkovi stražni ognji. Z možakom so se srečali naslednji dan, odpeljali so ga s seboj na ladjo, ni se branil. Oblečen je bil v kozje kože, zapisano je ostalo, da je bil "videti bolj divji kot njihovi prvotni lastniki". Selkirk se je med bivanjem na otoku tako odvadil človeške družbe in govora, da so rešitelji komajda razumeli njegovo bolj škotščino kot angleščino.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta