Ikonična filmska scena, v kateri Marilyn Monroe stoji nad rešetko newyorške podzemne železnice, medtem ko ji sunek zraka dvigne belo obleko skoraj do spodnjega perila, je postala ena najbolj prepoznavnih podob v zgodovini filma. Posneta je bila leta 1955 za komedijo Billyja Wilderja “Sedem let skomin”, ki danes praznuje 70 let. Ta trenutek je Monroe utrdil kot svetovni seks simbol, Wilderju pa prinesel večno slavo.
A za bleščečo sceno se skriva manj znana zgodba, razkrita v novi knjigi “Dear Marilyn: Unseen Letters and Photographs”, ki jo je izdala družina slavnega fotografa Sama Shawa, Monroejinega prijatelja in uradnega fotografa filma.
Navdih iz preteklosti
Kot je razložila Shawova vnukinja Melissa Stevens, se je ideja za prizor porodila mnogo prej – leta 1941, ko je bil Shaw vojni fotoreporter. Takrat je na Coney Islandu fotografiral mlade ženske, ki so stale nad kovinskimi rešetkami, medtem ko jim je veter dvigal krila. Ena izmed teh fotografij je postala naslovnica revije Friday – in prav ta podoba je kasneje navdihnila Monroeino legendarno sceno.
Ko je bil Shaw leta 1954 angažiran kot fotograf filma Sedem let skomin, je v scenariju prebral vrstico, kjer Marilyn hodi po pločniku, mimo pa zapelje vlak podzemne železnice, ki dvigne rob njenega krila. “Takoj se je spomnil svoje fotografije s Coney Islanda in jo v bistvu priredil za film,” pojasnjuje Stevens.
Kaos na newyorških ulicah
Snemanje je potekalo 15. septembra 1954 na križišču Lexington Avenue in 51. ulice v New Yorku. Shaw je opozoril studio, naj zagotovi dodatno varovanje, a nihče ni bil pripravljen na množico, ki se je zbrala – več tisoč ljudi, večinoma moških, je želelo videti zvezdnico v akciji.
“Policija je bila popolnoma nepripravljena. Namesto da bi obvladovala množico, so le osuplo gledali Marilyn,” je pozneje zapisal Shaw. Čeprav je prizor danes videti nedolžen, je bil takrat izjemno kontroverzen – cenzorji so natančno spremljali, koliko kože je bilo razkrite. Končni posnetek je bil zato precej bolj zadržan kot tisto, kar je občinstvo videlo v živo.
Kasneje so prizor zaradi tehničnih težav in moralnih pritiskov ponovno posneli v studiu v Los Angelesu, kjer je Shaw lahko nadzoroval svetlobo in učinek vetra. Fotografija lebdeče obleke pa je postala ključni prepoznavni simbol filma – in neizbrisna podoba pop kulture.
Marilynina cena slave
Čeprav je Monroe v snemanju uživala bolj kot kdorkoli drug, so bili odzivi doma precej manj navdušeni. Njen takratni mož, slavni igralec bejzbola Joe DiMaggio, naj bi prizor sprejel z besom in ljubosumjem. Le tri tedne po snemanju je Marilyn naznanila ločitev.
Shaw se spominja: “Tistega popoldneva je bila polna energije, vesela, nasmejana. Nikoli je nisem videl jokati – razen kasneje, ko je zapuščala Joeja.”
Fotograf je v svojih zapiskih dodal, da Marilynini možje nikoli niso zares razumeli njene svobode in neodvisnosti: “Kot mnogi moški so jo želeli oblikovati po svoji meri.”
Scena, ki je Marilyn Monroe spremenila v legendo, je tako s seboj prinesla tudi osebno tragedijo – a hkrati postala simbol ženskega samozavestnega izraza, ki živi še sedemdeset let pozneje.
