(FOTO) Potovanje po Madeiri: Med oblaki, slapovi in Atlantskim oceanom

Ko sva z najstniškim sinom izbirala destinacijo za najino naslednje potovanje, je kot strela z jasnega izstrelil: "Greva na Madeiro!" Ne v Madrid, London, Amsterdam ali New York, temveč na portugalski otok sredi Atlantika, tisoč kilometrov od Lizbone. Priznam, njegova izbira me je presenetila. A ker nama je kontinentalna Portugalska, ki sva jo obiskala leto prej, tako močno prirasla k srcu, je bila odločitev v resnici precej logična. Vseeno sem ga povsem resno vprašala: "Pa ti veš, da je tam predvsem narava? Hribovje, doline, pohodniške poti, ogromno hoje … in zelo malo prostora za visenje na telefonu ter družabnih omrežjih?" Njegov odgovor je bil hiter in iskren, čeprav sem takrat o njem nekoliko podvomila: "Seveda. Komaj čakam, da bom v naravi!"

In veste kaj? Točno to se je tudi zgodilo. Štirinajstletnik na organiziranem potovanju po Madeiri ni niti enkrat samkrat zavzdihnil, da mu je dolgčas. Ni tarnal zaradi bolečih nog, ni se spraševal, zakaj je moral na "to brezvezno potovanje", niti ni odšteval dnevov do vrnitve domov. Prav nasprotno. Telefon je iz žepa potegnil le zato, da je ujel dramatične klife nad razpenjenim oceanom, zelene gorske vrhove, tropske rastline, živali in spontane trenutke, ki jih želiš shraniti za vedno. In teh trenutkov je bilo na Madeiri res ogromno. Ta vulkanski otok ima posebno energijo. Kot da te že ob prihodu prisili, da upočasniš korak, globlje vdihneš in za nekaj dni pozabiš na ves hrup vsakdana. Dnevi tam niso napolnjeni z nakupovalnimi ulicami, neskončnim poležavanjem na plažah ali lovljenjem turističnih znamenitosti v slogu "dajmo čim več videti". Madeira te povabi v drugačen ritem - v ritem narave, vetra, oceana in dolgih razgledov, ob katerih utihne celo najstnik. Zato je moj odgovor na vprašanje, ali je Madeira primerna počitniška destinacija za družine z otroki, popolnoma jasen: da. Pravzaprav je primerna za vsakogar. Še posebej za tiste, ki želijo odmisliti vsakodnevni stres in se ponovno spomniti, kako dobro dene občutek, ko si zares prisoten v trenutku.

Osem dni na Madeiri je ravno prav. Dovolj, da otok začutiš, ga raziščeš skoraj v celoti in se ti hkrati nikamor ne mudi. Je kraj, ki ga doživljaš počasi: skozi razglede, vonj evkaliptusa, nepredvidljivo vreme in neskončne ovinkaste ceste, ki se vzpenjajo med gorami in spuščajo proti oceanu.

Bolje je hiteti počasi

Naše potovanje se je začelo v zgodnjih jutranjih urah na letališču v Benetkah. Zaspani obrazi, obvezna kava pred odhodom in tisti prijetni občutek pričakovanja, ko veš, da je pred tabo nekaj posebnega. Najprej smo poleteli v Lizbono, kjer smo imeli nekaj ur časa za prestop, nato pa proti večeru nadaljevali pot proti Madeiri. Že sam prihod na otok pa je doživetje zase.

Pristanek na madeirskem letališču velja za enega najbolj posebnih v Evropi, in ko sediš ob oknu letala, hitro razumeš zakaj. Letališka pista je zgrajena na ogromnih betonskih stebrih nad oceanom, obdana pa je z gorami, kjer vzlete in pristanke krojijo močni vetrovi in nepredvidljivo vreme. Pogled skozi okno med spuščanjem je skoraj filmski: na eni strani mogočni klifi, na drugi neskončen Atlantik, pod tabo pa ozka pista, za katero se zdi, kot da lebdi nad morjem. Tudi piloti, ki pristajajo na Madeiri, morajo opraviti posebno dodatno usposabljanje. Dolga leta je veljalo, da lahko tam pristane le peščica najbolj izkušenih pilotov, saj so razmere zaradi vetrov in zahtevnega terena pogosto zelo nepredvidljive. In verjemite, ko letalo tik pred pristankom nekoliko zanese levo in desno, to občutiš v vsakem delu telesa. V letalu za nekaj trenutkov zavlada popolna tišina, potniki nehote pogledajo skozi okna, nato pa ob pristanku sledi aplavz. Tisti iskreni, spontani aplavz olajšanja in navdušenja hkrati.

Že naslednje jutro zgodaj, še preden se otok dokončno prebudi in turistične poti preplavijo obiskovalci, osvojimo 1818 metrov visok vrh Pico do Arieiro. Eden najbolj znanih razgledov na Madeiri je v jutranji svetlobi videti skoraj nadrealistično. Oblaki se počasi prelivajo med ostrimi gorskimi grebeni, veter neusmiljeno reže skozi lase, sonce pa sramežljivo osvetljuje robate vrhove vulkanskega otoka. Večina nas na vrh prispe popolnoma očaranih. A Madeira zelo hitro pokaže, da njena lepota ni vedno lahkotna. Ko nekoliko zadihani dosežemo najstrmejši del poti, nas vodnik opozori: "Na Madeiri je bolje hiteti počasi." In ima prav. Spust po ozkih gorskih poteh za marsikoga postane precej večji izziv kot vzpon - ko ti veter reže v obraz in se ti zdi, da ti zmanjkuje zraka, dojameš, da to ni otok za površne razglede in hitre fotografije. Njena lepota zahteva potrpežljivost, umirjenost in nekaj poguma.

Dotik, ki naj bi prinašal srečo

Pot nato nadaljujemo proti vasici Ribeiro Frio, kjer Madeira znova pokaže povsem drugačen obraz. Če so bili gorski vrhovi surovi, je tukaj vse mehko, zeleno in skoraj pravljično. Sprehod skozi zimzeleni gozd lovorikovcev, ki je pod zaščito Unesca, daje občutek, kot da si vstopil v neki drug svet. Med gostimi drevesi odmeva petje ptic, v zraku je vonj po mokri zemlji in mahu, okoli tebe pa toliko zelenih odtenkov, da jih skoraj ne znaš več ločiti med seboj. Za trenutek se zdi, kot da si pristal na drugem planetu.

Obiščemo še Santano, mestece, znano po tradicionalnih pisanih hiškah s slamnatimi strehami, ki jih najdemo na skoraj vsaki razglednici Madeire. Res so simpatične, skoraj pravljične, a priznam, da v resnici delujejo precej manj romantično kot na turističnih prospektih. Njihovo avtentičnost nekoliko pokvarijo množice turistov, ki se pred njimi fotografirajo iz vseh možnih kotov. Veliko bolj prepričljiv vtis name naredi Rt svetega Lovrenca oziroma Ponta de São Lourenço. Divji klifi nad nemirnim oceanom, močan veter in skoraj lunarna pokrajina ustvarijo prizore, ki jih fotografija težko zares ujame. Tukaj ni bujnega zelenja, po katerem je Madeira znana, ampak surova vulkanska narava, ki deluje skoraj filmsko. Stoje na robu pečin opazuješ Atlantik, ki se z vso močjo zaletava v skale, in hitro razumeš, zakaj otoku pravijo tudi plavajoči vrt sredi oceana.

Otok je ljubiteljem nogometa seveda najbolj znan kot rojstni kraj Cristiana Ronalda. Nogometni superzvezdnik je na otoku praktično povsod - od spominkov in grafitov do letališča, ki danes nosi njegovo ime. A domačini imajo o njem precej razdeljena mnenja. Nekateri nanj gledajo kot na največjega ambasadorja otoka, drugi pa pravijo, da je Madeira dovolj posebna že sama po sebi in ne potrebuje slavnega nogometaša, da bi privabljala turiste. Je pa njegov kip pred muzejem CR7 v Funchalu prava turistična atrakcija. In ja, del kipa med nogami je zaradi neštetih dotikov turistov opazno svetlejše barve od preostalega telesa. Menda naj bi dotik prinašal srečo. Turisti, predvsem turistke, to očitno jemljejo zelo resno. Večina obiskovalcev, tudi moj najstnik, pa ob pogledu na kip predvsem ugotovi, da Ronaldu v resnici ni prav nič podoben.

S 23 na pet stopinj Celzija

Funchal sicer hitro pokaže, zakaj ga številni označujejo za eno najbolj prijetnih mest na portugalskih otokih. Mesto živi vse leto, še posebno živahno pa je v času znamenitega festivala cvetja, ko ulice preplavijo barvite povorke, glasba fado in ples. Cvetja na Madeiri res ne manjka. Na vsakem koraku vidiš strelicije, orhideje, bugenvilije, hibiskuse, magnolije in nešteto eksotičnih rastlin, ki uspevajo zaradi blage subtropske klime. Poleg cvetja te spremlja tudi vonj po eksotičnem sadju - marakuji, mangu, papaji, bananah in ananasu, ki jih prodajajo ob cestah, na tržnicah in mestnih ulicah. Poseben cvetoči raj je tudi Botanični vrt v Funchalu, kjer raste več kot dva tisoč vrst eksotičnih rastlin z vsega sveta. Sprehod med palmami, kaktusi, orhidejami, strelicijami in pisanimi cvetovi je skoraj meditacija zase. Mogočno se dviga nad mestom, zato se ob vsakem koraku odpirajo tudi razgledi na Funchal in Atlantik. 

Prav neverjetno je, kako raznolika je Madeira, čeprav meri le okoli 57 kilometrov v dolžino in 22 kilometrov v širino. V nekaj kilometrih lahko s prijetnih 23 stopinj Celzija prispemo v gosto meglo in komaj pet stopinj, s sonca pa naravnost v dež ali celo med oblake, ki na najvišjih vrhovih včasih prinesejo tudi sneg. Nepredvidljivo vreme je del značaja otoka in ravno to Madeiri daje poseben čar. Včasih zmede celo domačine, ki pa so neverjetno odprti, prijazni in vajeni turistov z vsega sveta. In ja - Slovenijo poznajo skoraj vsi. Tudi zato, ker je na Madeiri vsako leto več slovenskih turistov. Ko poveš, od kod prihajaš, pogosto slišiš: "Aaa, Slovenia! Very beautiful country!" Nekateri domačini poznajo celo Ljubljano, Bled ali Luko Dončića.

Kaj še očara na Madeiri? Zagotovo planota Paul da Serra, edina prava planota na otoku, kjer se pokrajina nenadoma spremeni v skoraj neskončne travnate površine z razgledi daleč proti oceanu. Potem je tukaj starodavni gozd lovorikovcev, ki sodi pod Unescovo zaščito. Sprehod skozenj je pravo doživetje. Naenkrat se med drevesi spusti gosta megla, okoli tebe zavlada popolna tišina in za trenutek se ti zazdi, kot da si stopil v prizor iz fantazijskega filma. Samo še čakaš, da bo izza dreves skočil kakšen vilinec ali pravljično bitje. Na južni strani otoka dih jemlje Cabo Girão, drugi najvišji obmorski klif na svetu, ki se skoraj navpično spušča kar 580 metrov proti oceanu. Pogled skozi stekleno razgledno ploščad ni za tiste z občutljivim želodcem, a razgled na ocean in majhne terase pod klifi je preprosto edinstven.

Brez ponča ne gre

Posebno doživetje so tudi znamenite levade. To so namakalni kanali, ki so jih domačini zgradili že pred stoletji, da bi vodo z bolj deževnega severa speljali proti sušnejšemu jugu otoka. Danes ob njih vodijo ene najlepših pohodniških poti na Madeiri. Med najbolj znanimi je pohod po območju Rabaçal, kjer pot vodi skozi bujno zelenje do mogočnega slapa Risco, ki se spušča čez visoke skale. Pot nas nato vodi vse do kraja Calheta, ki je nekoliko drugačen obraz Madeire. Tukaj bodo bolj uživali tisti, ki jim dolgi pohodi niso najbolj pri srcu in imajo raje počasne sprehode ob morju ali poležavanje na peščeni plaži z rumenim peskom, ki so ga na otok celo pripeljali iz Maroka. Atlantik je bil ob našem obisku še precej hladen - okoli 18 stopinj Celzija -, a moj najstnik je izziv sprejel brez oklevanja in se pogumno pognal v valove. Seveda tudi zato, da bi lahko prijateljem doma razlagal, da je kopanje v Atlantiku nekaj povsem drugega kot v Jadranskem morju.

Ena najbolj slikovitih ribiških vasic na otoku je Câmara de Lobos, ki je očarala celo Winstona Churchilla. Prav tukaj je pogosto slikal atlantsko obalo in pisane ribiške čolne, danes pa v mestecu stoji tudi njegov kip, ki je postal ena od priljubljenih turističnih točk. Câmara de Lobos je kraj, kjer življenje še vedno teče nekoliko počasneje. Ribiči ob obali popravljajo mreže, domačini posedajo ob kavi, v zraku pa se mešata vonja po morju in sveže pečenih ribah. Vsakdo, ki pride na Madeiro, mora pokusiti tudi pončo - tradicionalno otoško pijačo, pripravljeno iz lokalnega ruma, medu, sladkornega sirupa in sveže iztisnjenega limoninega ali pomarančnega soka. Na otoku jo ponujajo skoraj na vsakem koraku, domačini pa prisegajo, da je najboljša prav v majhnih lokalnih barih, kjer jo pripravljajo po starih receptih.

Posebna izkušnja pa je tudi vožnja s tradicionalnimi pletenimi sanmi na Monteju, kjer je pokopan zadnji avstro-ogrski cesar Karel I. Priznam, moj najstnik me je sprva gledal precej postrani, ko sem mu navdušeno razlagala, da bova to preprosto morala poskusiti. A na koncu se je izkazalo, da je bila to ena najbolj zabavnih dogodivščin celotnega potovanja. Turiste posedejo v velike pletene sani, nato pa jih po strmi vijugasti cesti navzdol "vozita" dva domačina v belih oblačilih in slamnatih klobukih, ki med vožnjo klepetata, se šalita in vsakih nekaj minut preverita, ali je vse v redu. In ja - bilo je več kot v redu. Bilo je eno tistih doživetij, zaradi katerih se še dolgo po vrnitvi domov zalotiš, da z nasmehom brskaš po fotografijah in razmišljaš, ali se boš na Madeiro morda še kdaj vrnil.