To je kratka, a seksi zgodba. Zgodba o nekaj centimetrih blaga, ki že desetletja delijo mnenje, mešajo glave in odpirajo vprašanja o svobodi in pravici do izražanja lastne spolnosti. Bikini. Nekaj tako zelo starega, pa vendar se nam vsako poletje zdi, da ga odkrijemo na novo. Vsakič malce manjšega, a z drugim vzorcem. In vsakič z drugačnim družbenim pomenom. Še posebej letos, ko se je, skupaj z enodelnimi rdečimi kopalkami, spet skozi velika vrata vrnil v modo.
Začetki vznemirljive zgodbe o bikiniju, majhnem kopalnem modrcu in hlačkah, segajo v antične čase, saj zbledele slikarije pričajo o tem, da so nekoč že Rimljanke med športnimi igrami nosile nekaj podobnega zgornjemu delu kopalk v kombinaciji z miniaturnimi hlačkami, najslavnejšo upodobitev najdemo v Vili Romani del Casale na vroči Siciliji.
Zloglasni 5. julij 1946
Sodobni bikini je predstavil francoski inženir Louis Reard. Prav zares seksi, vsaj na prvi pogled, na očalastem gospodu zalizanih las, vsaj na prvi pogled ni bilo, a je očitno rad razmišljal o ženskah in o tem, kako bi jim življenje naredil bolj udobno, moškim pa lepše. Njegovo izjemno stvaritev je prva javno nosila Icheline Bernardini, erotična plesalka iz pariškega kazinoja, dama redkih zadržkov, ki je s prikupnim izumom 5. julija 1946 osupnila svet. Kombinacija kopalnih hlačk, ki so včasih segale do popka, danes pa pogosto le do polovice venerinega grička, je ime dobila po območju, kjer so prvič izvedli preizkus atomskega orožja, po atolu Bikini v Marshallovem otočju. Poleg Bikinija so tam še otoki Eneu, Nam in Endrik. Pred drugo svetovno vojno se je Bikinija držalo nemško ime Eschenscholtz. Kar nekako ne pritiče mičnim kopalkam. Ker Reard ni našel dovolj pogumne ženske, ki bi javnosti predstavila kopalke, je najel Bernardinijevo, ki je takrat štela le osemnajst let. Za prvi bikini je porabil kar 194 kvadratnih centimetrov blaga in si hlačke zamislil v obliki današnjih tangic. Za tiste čase predrznost pred primere. Blago je potiskal z vzorcem časopisa. Bernardinijeva jih je prvič nosila ob Piscine Molitor, priljubljenem pariškem bazenu, ter kmalu pristala v časopisu.
Košarice za prsi, ki jih ni
Steve Reich je na vprašanje, zakaj je bikini v svoji operi Three tales naredil za enega od glavnih dogodkov v človeški zgodovini, odgovoril: „Ko sem bil otrok, so uničili atol Bikini. Naslednji veliki dogodek je bil izum kopalk bikini. Najprej je bil atol Bikini, od njega ni ostalo nič. Prej so bile kopalne obleke, zdaj so narejene tako rekoč iz ničesar.“
A uspešne zgodbe o kopalkah, sestavljenih iz štirih trikotnikov, ne bi bilo brez tekstilne industrije, ki se je domislila imenitnega blaga, ki se hitro suši. Pionirsko podjetje Jantzen se je na začetku 20. stoletja poskušalo domisliti česa v povezavi z gumo, ker ne vpija vode in zadrži enako obliko, ne glede na to, ali je mokra ali suha. Z estetiko in udobnostjo kroja se niso prav veliko ukvarjali. Zato so se odločili za sintetiko. Proizvodnja lateksa in najlona je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izzvala modno revolucijo, ki sta jo razpihovala Hollywood in industrija ženskega spodnjega perila. Strokovnjaki za ženske intimne kose so izumili novosti, ki so zadovoljevale raznorazne želje gospodičen in gospa, ki so si prizadevale določene dele svojega telesa izpostaviti, druge skriti, tretje pa prikazati lepše, kot v resnici so.
