(Foto) Audijev Q5 sportback: Cena kroja, lišpa ali česa drugega?

Da ne bo zmede: sportback je oznaka kupejevske karoserijske izvedbe športnih terencev, kamor spada Q5, sicer na sredini pestre ponudbe tovrstnih avtomobilov hiše iz bavarskega Ingolstadta. Resnici na ljubo je razlika med »klasičnim« Q5 in njegovo kupejevsko varianto na hitro (in morda površno) skromna; ni nujno, da takoj opaziš nežno ukrivljeno kupejevsko linijo zadka. Je pa občutna razlika pri ceni.

Kupejevske izvedenke športnih terencev so v veliki in očitno tudi donosni modi - vsaj pri nemških premijskih hišah. Karoserijski kroj tega sportbacka je verjetno bolj všečen, morda daje siceršnji premijski ponudbi – saj sem menda spadajo audiji? – nekaj oblikovnega šarma. Klasična izvedenka tako deluje bolj oglato, bolj trdo, sportback je oblejši, nekako mehkejši. Lišp? Morda. Sicer pa lahko rečejo, da je izbira pestrejša, kar poslu ne more škodovati.

Dimenzijsko med sportbackom in klasično varianto ni niti milimetra razlike. Kje je? Vsekakor v zadku, na zadnjih sedežih. Ne za kolena, tam je tudi za obilnejše dobro poskrbljeno. Pri višini, torej prostoru med sedalom zadnje sedežne klopi in streho, je sportback skromnejši za 16 milimetrov. Neopazno oziroma neobčutno za veliko večino! Pri prtljažniku, ki je v osnovni postavitvi solidno velik (510 litrov), pa brez nakladalnega roba in s povsem ravnim dnom ob zloženi zadnji sedežni klopi, je sportback v minusu za pičlih deset litrov. Je pa njegova masa razmeroma velika (1900 kilogramov!) oziroma tehtnica pokaže prirastek 20 kilogramov. Ni veliko, a ko gre za porabo, šteje (menda) vsak gram, kaj šele kilogram … Je pa kupejevski zadek še nekoliko okrnil sicer pri večini tovrstnih avtomobilov skromno preglednost nazaj - in še posebej vstran.

Armatura in vsa notranjost je narejena v Audijevi maniri. Spodobna ergonomija, dobri materiali, premijsko okolje. Zanimivo, tudi uporabno – vozniku je na voljo sedem voznih programov oziroma profilov. Zraven je quattro, torej znani, priznani in uveljavljeni štirikolesni pogon (vendar v nekaj manj tehnično superiorni ultra izvedbi), 7-stopenjski S-tronic menjalnik in nekaj dodatne opreme (19-palčna kolesna platišča, komfortni ključ, triobmočna klima, led matrična žarometa ipd.), ki dobro dene, toda močno zasoli končni račun. Dizelski štirivaljnik ponuja udobje dolgih in nestresnih voženj z visoko povprečno (potovalno) hitrostjo, vendar bi lahko bila poraba malenkost skromnejša. A sportback je kar visok, spodobno težak, zato skoraj ne more biti drugače.

Cenovna razlika med osnovno verzijo in testnim avtom je bila zaradi dodatne opreme več kot dvanajst tisoč evrov. Veliko, za večino slovenske avtomobilske publike verjetno preveč. Dodatno opremo, ki je povzročila razliko, precej zlahka pogrešiš, ni dvoma. Toda prav ta pogosto »naredi« avtomobil. Sicer pa je kupejevski zadek pri enaki (osnovni) opremi in enakem motorju oz. menjalniku skoraj štiri tisoč evrov dražji (56.030/52.050 evrov). Lišp? Ne, cena dizajna, kroja.