Esad Babačić, pesnik in pisatelj
Pred časom sem v Vodnikovi domačiji predaval o slovenski pank poeziji, ki je ostala še kako živa vse do današnjih dni. Za lažje razumevanje okoliščin in dejavnikov, ki so nas prisilili k pisanju pank verzov, sem si pomagal z nekaterimi anekdotami iz sivih osemdesetih, ko smo tavali po znameniti ljubljanski megli, ki je danes skorajda ni več. Kam je izginila, ne ve nihče. A to niti ni več pomembno. Dejstvo je, da slovenski pank brez nje ne bi bil tako poln melanholije, hrepenenja, pa tudi zunajinstitucionalne, politično nekorektne depresije, kot smo je bili navajeni v tistih letih, ko so v prestolnici eden za drugim padali rekordi v številu meglenih dni. Tiste meglene koprene ni več, z njo pa je izginil tudi slovenski pank, ki je ostal tam nekje, v tistih zatohlih kleteh, podhodih in postajah, skritih pred varuhi reda, s katerimi smo se igrali državo in državne sovražnike. O teh igricah morda kaj več drugič. Kot tudi o izginjanju dosjejev najbolj izpostavljenih članov gibanja, ki so izbrisani iz zgodovine, tako kot je izbrisana njihova vloga pri spremembah, ki so sledile. Z njo pa seveda tudi ključno vprašanje: ali s(m)o želeli prav takšne spremembe? Precej verjetno je namreč, da so jih izbrisali prav tisti, ki so želeli unovčiti svoje "zasluge" in "usluge" in v miru nadaljevati tisto, kar so začeli še v prejšnjem sistemu. Med njimi pa je bilo tudi dovolj imen, ki so sodelovala pri nadzorovanju in mučenju slovenskih pankerjev.
