Ernest Ružič: Anka in Kugyjev pogled

Ob neprevidnem prečkanju tramvajskih tirov, kjer seveda ni prehoda, se ji je zataknila peta in Veroniko zadr­žala ravno toliko časa, da se težkemu vozilu kljub močne­mu zaviranju ni uspelo ustaviti. Tramvaj je drgetajoč in cvileč obmiroval kot ustreljena divja zver, toda manj kot za en meter prepozno. Kakšna ironija. Bil bi črni humor, če ne bi ugasnilo mlado, z načrti prepredeno življenje. V torbi so našli, kot je precej pozneje, skoraj eno leto po nesreči, povedala starejša sestra, vse dokumente s fakultete in priporočilo za vpis na medicino v Ljubljani. Erik je zaman prosil, moledoval za kakršnokoli dodatno informacijo mimo tega, kar je prebral v Kroniki Večernega lista. Mama in starejša sestra sta molčali kot nemi, očeta in mlajše sestre ni upal vprašati in tudi hiše se je izognil, če je le mogel, a vedno ni uspel. Takrat se mu je zdelo, da mora zatuliti, zarjoveti in kleti …
Ni šel, ni mogel, ni si upal na pogreb. Če bi se znašel ob Veronikini krsti, bi preklel njenega očeta in za hip ponorel … Tega ni storil zaradi svojih staršev in sovaščanov in pozneje mu je bilo celo zelo žal … “Moral bi na pogreb in narediti pravi škandal, ne pa stisniti rep med noge,” si je očital, pogrizel nohte do krvi in očitek ponavljal na glas. Počakal je, da so pogrebci in njeni najbližji odšli, vzel belo vrtnico, ki jo je odrezal na maminem vrtu, in jo ob prižiganju prvih zvezd, nekje proti polnoči, odnesel na sveži, po mrtvi sreči zapečateni grob … in se dolgo dolgo, skoraj do polnoči, morda še čez, pogovarjal z Veroniko. Sprva kot da ne želi slišati njegovih besed, potem se je razgovorila. Mnogo je povedala, največ o načrtih, ki jih je imela v življenju, o sanjah pri belem dnevu, v sončnih žarkih in žgočih pogledih. Ni zaobšla nobene teme, toda beseda ljubezen je bila kot zvezda povezovalka, ki se blešči nad svežim grobom.
“Ne morem, da ne bi govorila o najini ljubezni, čeprav se mi zdi kratka kot rosa, ki se rodi sredi noči in zgodaj zjutraj v sončnih žarkih zamre, v žarkih, ki sicer prinašajo prej življenje na zemljo kot smrt. Vračam se k najinim prvim in zadnjim skupnim korakom, kako simbolično je peljala pot ob železniški progi, povezana s svetom in v svet. Oprosti, me sploh poslušaš?” zadrhti Veronikin glas s poti, ki je enosmerna, široka, bleščeča, vendar nagubana cesta.
Erik poizkuša nekaj reči, izdaviti, a mu ne uspeva, kajti sprašuje se, ali je res slišal, kar je slišal, ali je sploh mogoče slišati skozi meter debelo, steptano rumenorjavo goričko ilovico.
“Ali sem neumen, ali spim in sanjam, ali sem res na pokopališču?” grebe, dolbe v sebi, ko se vnovič oglasi Veronika:
“Zakaj ta molk, lahko bi nama pripovedoval zgodbo, kratko, z zanko za oba?”
Odgovora nima, ne pozna ga, ali so pa umolknili glaso­vi za glasove, besede in stavke, da bi nastalo sporočilo, ki ga preganja vse življenje, odkar se megleno zaveda, in zaveda se nekako od štirih, petih let naprej, od sedmih pa dovolj jasno, z vsemi podrobnostmi pri gradnji hiše. Hiše, ki zdaj bolj sameva kot živi. Tudi on sameva, čeprav Veronika pričakuje, da reče kaj lepega, prijetnega, nezamorjenega:
“Veš, to ni tako preprosto, kot misliš. Rad bi razprl domišljijo. Te razveselil z besedo, a so mi v grlo vtaknili kamen, ki me bode in povzroča neznosne bolečine. Zdi se mi, da del tega prenašam na tebe, čeprav poizkušaš delovati sproščeno, kot da je tramvaj ustavil pravočasno, pravi čas si slišala njegov opozorilni zvonec in voznik te je zgolj nadrl, zakaj si pustila čevelj med tračnicami. Kaj od tega imam prav, kaj sem si izmislil?”
“Ne vem, ne vem, kaj je res, kaj ni, čutim le pričakovanja, čutim hlad, ki začenja pronicati vame. Če se boš oglasil s pravo besedo, mi bo zopet blago toplo. Poizkusi, potrudi se!”
Glas, ki prihaja do Erika, je poseben, kakršnega še ni slišal, kakršnega še nihče ni slišal na tem pokopališču. Poslušal se bo, kako govori, s kakšnimi toni, vsakdanjimi, posebnimi, zemeljskimi, morda zunajzemeljskimi.
“Veronika, ne zdi se mi pomembno, o čem se pogovarjava, kaj se pogovarjava. Najin stik, če temu tako rečem, kar se dogaja, ni v vsebini, je v dotiku dveh duš, dveh silnic, ki presegajo vsakdanje kramljanje in stopajo čez črto, ki je, a je ne vidiva, kaj praviš, kaj čutiš?” poizkuša odgovoriti na željo izpod sebe, poleg sebe.
“Verjetno imaš prav. Pogovarjati se morava, zgolj pogovarjati, preden odsanjava …”
Ko Erik naredi dva ali tri korake, se do njegovih ušes prikotrlja čuden zvok. Obrne se in vidi – kaj vidi? Kako gori bela vrtnica z vijoličnim plamenom. Zvok je prasket plamena, ki ne zamre in ne zamre, ampak se motno, celo podivjano dviga proti zvezdam.
“Ah, to je zgodba, ko duša, ko bit odplava in odtava v zavesolja,” dahne proti zvoniku … In odhiti z rahlo opotekajočimi se koraki.

Belo lebdenje

V resnici se ni zgodilo nič, kar bi nadaljevalo zgoščeno zgodbo Veronike in Erika, kajti iznenada, kot se je minulost prikazala z vsemi kvadratastimi razsežnostmi, tako se je izbrisala iz spomina podobna motni in valujoče migetajoči sliki z ekrana. Zopet je zdrsnil v stvaren popoldan, v katerem je pred njim sedel Madžar drobne, suhljate postave, prej s kratkimi kot dolgimi lasmi, obut v lahke preproste čevlje, mornariško majico z zlato obrobljenim krmilom na levi strani prsi in s platnenimi hlačami kot iz doma stkanega domačega platna. Že nekajkrat je ponovil, da je Szebestyén, agroekonomist s kmetijskega posestva ERD v istoimenskem mestu in neposredni bližini Budimpešte. In mimogrede dodal, kot da se težko spomni, da je strmoglavil s helikopterjem, in se zdaj prebuja iz dolge kome, ven­dar še tipa v temi nad vodo. Kako se je nesreča zgodila, tega ni povedal in tudi policist ga ni vprašal, ampak molčal, da ne bi vzpodbudil nove zgodbe, kajti že dosedanjih je imel več kot preveč.

Erikov zamolk

“Vedel sem, da boste molčali, a poizkusite primerjati nekaj banalnega: oba sta živali, ena je čmrlj, drugi je slon. Zakaj sta tako različno velika, kdo ju je naredil, izdelal, ste se kdaj vprašali? Ali morda, zakaj je lastovica tako majhna, tehta približno dvajset gramov, južnoameriški kondor pa je za več kot tri tisoč lastovic. Kondor in lastovka sta ptici, kdo ju je načrtoval, naredil, zaplodil pred milijoni ali sto milijoni let, morda še več, kdo je sploh rekel, da je lastovica majhna ptica, kondor pa velika,” zmedeni Szebestyén dela skoraj nemogoče, a v resnici natančne in resnične primerja­ve. Zato Erik ne more izdaviti stavka, čeprav po­izkuša, kar izzove vnovično razpredanje:
“Morda je vprašanje, kdo je kaj zaplodil, manj pomembno za vse, ki dosledno verjamejo v teorijo Charlesa Darwina, očeta evolu­cije. Ampak to je ena možnost, ki se mojim kolegom v laboratorijskih poizkusih ni obnesla. Resda niso mogli potrditi ali vsaj sproducirati teze, da je nad vsem Bog, ki je ustvaril in še dalje ustvarja vse, človeka, živali, rastline, svet z ogromnimi oceani, ki smo jih posebej proučevali in še raziskujemo njihove skrivnostne in zahrbt­ne globine. Si upate ugovarjati evolucijski ali božji teoriji? Nekje sem sicer prebral mnenje duhovnika, ki je dejal, da Cerkev ljudem laže že dva tisoč let in ji verjamejo, komunisti pa nekaj manj, pa jim vseeno verjame mnogo manj ljudi. Smešno?”