Ernest Petrič
Meja s Hrvaško
(...) Ko sta obe strani – Slovenija in Hrvaška – arbitražni sporazum ratificirali in je ta stopil v veljavo, se je začel postopek za oblikovanje arbitražnega sodišča in imenovanja arbitrov, pri čemer so bili trije imenovani soglasno od obeh držav v sporu, dva pa sta imenovali vsaka po enega kot svoja “nacionalna” sodnika, torej enega Slovenija in enega Hrvaška. Takrat so me nagovarjali številni, tudi takratni premier Borut Pahor, naj sprejmem, da me bo Slovenija imenovala za svojega nacionalnega sodnika v arbitraži. Tudi takratni predsednik dr. Danilo Türk mi je omenil, naj računam s tem, da bom “nacionalni” sodnik v arbitražnem sodišču. Priznam, prepričan sem bil, da sem kot član izjemno ugledne Komisije za mednarodno pravo, kot profesor tega prava, in ob ugledu, ki ga uživam v mednarodnopravnih krogih doma in v tujini, pa tudi s svojim znanjem o tej problematiki in z diplomatskimi izkušnjami za to nalogo primeren. Zato tudi v času referendumske kampanje o arbitražnem sporazumu nisem bil aktiven – hotel sem ohraniti videz neodvisnosti, čeprav se za “nacionalnega” sodnika, tistega, ki ga imenuje država, ki je stranka v sporu, predpostavlja in se od njega dejansko tudi pričakuje, da bo sodišču dodatno razlagal in utemeljeval stališča “svoje” države, tiste, ki ga je imenovala – seveda pa tudi, da bo odločal neodvisno, po lastni presoji, ne pa po navodilih in posvetovanjih s “svojo” državo. Meja neodvisnosti “nacionalnega” sodnika je marsikdaj nejasna in redki so primeri, da bi tisti sodnik na kakem arbitražnem sodišču ali pa tudi pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, ki ga je država imenovala kot svojega “nacionalnega” sodnika, glasoval proti interesom te države. To se nekako razume. Nesprejemljivo pa je, da bi “nacionalni” sodnik obveščal “svojo” državo (ali sploh kogar koli) o dogajanju in odločanju znotraj sodišča in dobival navodila za svoje delovanje na sodišču od države, ki ga je imenovala, zlasti potem, ko je bil dokazni postopek – ustni in pisni – pred arbitražo končan. V primeru, da bi to kršil, je njegov odstop edini odgovor na takšno njegovo delovanje.
Svoboda duha, še posebej sodnikovega
Res bi bilo škoda, če dr. Ernest Petrič, potem ko se je po dopolnjenih osemdesetih (vsaj formalno) upokojil, ne bi prisluhnil prijateljskim namigom, naj o svojih bogatih izkušnjah, doživetjih in spoznanjih doma in po svetu kaj napiše. Ne znanstveno utemeljeno, s preverjanjem po arhivih, marveč tako, kot se spominja, pošteno, verodostojno, bralcem v užitek in zgodovinarjem v pomoč. Tako je naša memoarska literatura zdaj bogatejša za dragoceno delo, ki ga velja, kot je to storil pisec spremne besede Marko Pavliha, tudi sam pravnik, toplo priporočiti v branje in globok premislek mladim in starim.
Seveda Petričevi spomini in spoznanja, ki se berejo kot napet roman o mednarodnih odnosih in pravu pa o domači politiki in diplomaciji, niso zanimivi samo za pravnike. Kdor vsaj malo pozna avtorja in njegovo dolgoletno delo, ve, kaj lahko pričakuje: trezen, poglobljen, kritičen, a nikakor ne žaljiv pogled na dogodke in ljudi. Avtor, svetovljan, vendar tesno vpet v slovensko stvarnost, pripovedi ne začne z otroštvom v vojnem času na Gorenjskem, marveč v šestdesetih letih, ko je, tridesetleten, že stal z obema nogama sredi družbenega dogajanja, sodeloval kot minister v liberalni vladi Staneta Kavčiča in si z znamenito akcijo 25 poslancev prislužil črno piko režimskih trdorokcev. Nadaljuje s “svinčenimi leti”, ki so sledila porazu liberalnih teženj, ko je bil tudi sam doma obsojen na izolacijo in je svojo prihodnost iskal v tujini od Kolumbije prek Iraka in Etiopije do Indije oziroma vstopa v tedaj še jugoslovansko diplomacijo. Nadvse zanimiva so poglavja o oranju ledine v slovenski diplomaciji, začenši z Washingtonom, kjer je 18. novembra 1992, na svoj 56. rojstni dan, s predajo akreditivnega pisma predsedniku Bushu formalno postal (prvi) veleposlanik Slovenije v ZDA, prek New Yorka do Dunaja. Prav nič po zanimivosti ne zaostajajo druga poglavja, denimo tisto iz časa druge Drnovškove vlade, ko je bil Petrič državni sekretar na zunanjem ministrstvu, ali pa poglavje o reševanju mejnega spora s Hrvaško in zadnje o delu ustavnega sodišča ter njegovih odmevnih odločitvah (Titova cesta, zadeva Patria …). Pri tem se avtor namenoma ni omejil le na opisovanje dogodkov v minulega pol stoletja, marveč piše tudi o tem, kako jih je sam videl in razumel, in razmišlja, zakaj smo danes tam, kjer smo, oziroma kaj bi lahko bilo drugače, boljše. Pri tem ga ves čas vodi priseganje na svobodo duha skupaj z mislijo, da je pravo brez pravičnosti kot telo brez duše.
Darka Zvonar Predan
