Dobra dva meseca pred začetkom predsedovanje Svetu Evropske unije Slovenija samozavestno sporoča: mi smo pripravljeni. Morda najpomembnejši zunanjepolitični dogodek v tem desetletju bo sicer za vlado, ki upravlja vse skupaj, podobno kot portugalsko, nemško in pred tem hrvaško predsedovanje precejšen izziv; deloma zaradi pandemije, ki do konca leta 2021 zagotovo ne bo izzvenela, deloma zaradi slovenske kotizacije v evropski družini.
Lepo je, da ima nabavljene protokolarne avtomobile, angažirane ljudi, pripravljen proračun ... Le da nihče ne ve, kako bo predsedovanje Svetu EU potekalo. Od leta 2008, ko smo s komaj štiriletnim stažem kot prva od novih članic prevzeli evropsko krmilo, se je spremenilo ogromno. Unije je nekaj več in manj. Pridružila se je Hrvaška, a v slovo je pomahala pomembna Velika Britanija. Predsedovanje je to le še po nazivu, Svet EU kot najpomembnejši akter evropske povezave (vsaj v očeh tujine) vodi imenovani predsednik. Trenutno je to Belgijec Charles Michel. Vse najpomembnejše odločitve se tako ali tako sprejemajo v Bruslju in Strasbourgu. Država, ki formalno predseduje Svetu EU, ima tako bolj vlogo prijazne gostiteljice. Politikom in novinarjem razkazuje svoje lepote, kulinariko in drugo, vmes skuša v dogovorjeno agendo prilepiti še kakšno svojo idejo, a to je tudi vse. Osnovno vodilo je, da ne zamoči kakšne stvari in se Evropi ter svetu prikaže v najlepši luči.
Vseeno pa ni nepomembno, s kakšno kredibilnostjo vstopa vlada neke države v predsedniški polletni cikel. Slovenija tu nima najboljše popotnice. Neprikrito koketiranje aktualne oblasti z državami oziroma vladami, ki so na bruseljskem črnem spisku, v prvi vrsti Madžarsko in Poljsko, spodkopava (evropsko) verodostojnost bodoče voditeljice. Tudi Slovenija v zadnjem letu ni niti približno več vzorna članica, kakršna je bila ob predsedovanju leta 2008. V Bruslju pozorno opazujejo vladno rušenje neodvisnosti medijev, krhanje vladavine prava ter druge vladne manevre, ki v očeh večine članic EU pomenijo odmik od temeljnih evropskih vrednot. Če smo se pod istim premierjem leta 2008 hvalili, da smo svetilnik Evrope, se zdaj zdi, da je žarnica "crknila".
Slovenija je sanjala, da bo v času našega predsedovanja organizirala in morda približala zaključku dva velika projekta, konferenco o prihodnosti Evrope in balkanski vrh. Za prvo je že znano, da se bo morda zaključila v prihodnjem polletnem ciklusu pod vodstvom Francije, drugo smo si verjetno z zloglasnim non-paperjem o mejah na Balkanu, katerega obstoja nihče ne priznava, a o njem vsi govorijo, zminirali sami. Evropska unija 13 let po našem prvem predsedovanju ni več tako prijazna in optimistična, kot je bila v prvih letih po veliki širitvi. Čestitke po koncu predsedovanja bodo kurtoazno sicer poslane, a vmes bo treba brati med vrsticami. Sporočila morda ne bodo najlepša.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
