Drago Mislej - Mef: Za umret rad živim

Nihče ne ve zakaj, nihče ni videl kdaj,/nihče ni videl kdo, nihče ne ve kako,/le padle so zastave, rdeče, bele, plave. Prav lahko bi bili za himno predsedniških volitev vaši novi verzi.
Bo čisto dovolj, če bodo ljudje razumeli, da pripovedujem o tem, kako odločamo o majhnih, komaj kaj pomembnih stvareh, velike odločitve pa gredo vedno bolj mimo nas. Doba sprememb, ki so jih ustvarjali ljudje s ceste in na cesti, je že mimo. Nimamo več vzvodov velikih sprememb, zdaj so v rokah lastnikov kapitala in programerjev, ki nam izračunavajo, kaj smo, kaj hočemo in kako nas bodo naredili srečne po njihovem vzorcu. Sekiramo se, ker so padle zastave, da smo postali objekt nekega novega sveta, pa nismo niti opazili.

Bolje ženin kot priča

Heretično je vprašati v teh krajih, ali ste šli volit. Heretično malone volit. Ste, Mef?
Seveda sem šel volit. Tako kot gredo nekateri k maši, čeprav že dolgo ne verjamejo več svetopisemskim zgodbam. Grem zato, ker je to del kulture 20. stoletja, in ne vem, zakaj ne bi bilo tako tudi v tem stoletju. Grem tudi zato, ker je dogodek. Ker se nekateri lepo oblečejo, ker nekateri vstanejo bolj zgodaj kot sicer, ker je nekaterim to skoraj praznik in ker je prav. Mirno smo sprejeli, da je treba avto registrirati vsako leto, da bi šli obvezno na volitve vsaka štiri leta, se nam zdi odveč.

Kaj pa se je spremenilo?

Čas je, ko bi imel Frane Milčinski Ježek spet kaj pesniti. Narobe svet.
Nič novega. To je isti svet in Frane bi imel več kot dovolj gradiva za svoje pikrovesele in žalostne zgodbe, pesmi in pripovedi. Kaj pa se je spremenilo? Še vedno so tukaj mali ljudje, so s samoto zapolnjene sobe in litri z dnom. Razlika je morda le v tem, da so delavce zamenjali uradniki, osamljene sobe so dobile televizor, litri so postali kozarci. Vse drugo je isto.
Kje so hodili do zdaj z Ježkovo nagrado! Da vam nikoli ni še toliko ljudi iskreno čestitalo, ste rekli ganjeni. Toliko, da ste pa zdaj še vi ponosni.
Vse se zgodi ob pravem času. Ljubezen se zgodi takrat, ko smo že obupani, penzija pride takrat, ko smo praznih žepov, in nagrade priletijo takrat, ko smo zreli zanje. Jaz sem morda zdaj ravno dovolj star, da me niti takšna nagrada, kot je Ježkova, ne more spraviti s tira, po katerem vozim že celo življenje. Če bi jo dobil pred desetletjem, bi morda še zinil kakšno nepotrebno besedo, zdaj sem bil tiho in sem ostal pri hvala. Nisem večji od nagrade, da bi jo lahko ocenjeval in komentiral. Sploh pa Ježkovo, za katero mi čestitajo vsi po vrsti, od Kučanovih do Ipavčevih iz Orehka, od koprskega škofa Jurija Bizjaka do Matjaža Hanžka in od Lada Leskovarja do Sebastjana iz punk skupine Svinjske tačke. Začelo se je 12. oktobra in še vedno traja.
Poznali ste ga. Ježka.
K sreči nisem toliko star, da bi ga bil dobro poznal. Sva se pa nekajkrat srečala v RTV-hiši. Jaz sem bil takrat nadobudni radijec ali pa komaj nastajajoči televizijec, on pa je bil zvezda, čeprav se to na zunaj ni videlo in tudi takšnega vtisa ni dajal. Prej bi rekel, da je bil en tak droben, majhen možic, ki bi lahko bil tudi vzdrževalec ali vratar, če ne bi bil izžareval nekakšne posebne energije, skrite za tistim plaščem in klobukom, zaradi katere je vzbujal strahospoštovanje pri nas, najmlajših ertevejevcih, in slabo prikrito spoštovanje pri tistih iz povojne generacije. Jaz sem takrat o njegovem delu vedel skoraj vse, on pa o mojem verjetno nič, pa vendar se je naredil, kot da se že od nekdaj poznava, ali je kaj povedal, pa se res ne spomnim več. Mi je pa znanec povedal, da ga je vsako jutro srečeval v bližini RTV-ja in ga je vedno pozdravil: Do skrajnosti dober dan vam želim, mladi mož.
Da ga še zmeraj znate veliko na pamet, ste rekli.
Nekatere stvari so enostavno ostale v spominu. Črno-bel televizor in Ježek v svoji klovnovski opravi s tisto legendarno o možu z imenom Jean, Jaques, Pierre, Marie, Madelaine, Paul, Francois, Anatol, Viktor ... Ann ali pa ona o možakarju, ki je vse vedel o konju in nič drugega, pa je na vsako vprašanje odgovoril tako, da je nekako prišel do konja in potem povedal vse o tej živali. Seveda smo znali tudi njegove pesmi, od Srček dela tika taka do Mojčine pesmi, to, da je napisal tudi Ne čakaj na maj in še nekatere popevke, sem izvedel veliko kasneje. Celo potem, ko smo že kot študentje prepevali nekatere njegove šansone, najbolj mi je v spominu ostala tista o hiši številka 203. Mislim, da sem kasneje tudi sam večkrat posegel po takšni vrsti besedila za pesmi zrelejših izvajalcev. Nasploh pa se mi zdi, da je bila Ježkova posebnost to, da je bil, kot izraziti meščan, izredno priljubljen tudi v majhnih krajih in v vaseh, kar dandanes, ko tako ločujemo urbano in ruralno, ni ravno v navadi.

Hvaležen sem vsem besedam​

Ni ga, ki bi napisal toliko besedil slovenskih popevk kakor vi. Dobrih besedil! Življenjskih. Človeških. Iz ... zemlje. Portorož 1903, Dober dan še zaspan, Amerika, Lahko noč, Piran, Veter z juga, Črta, Ko mene več ne bo. Besedila za kup primorskih in drugih zasedb in kantavtorjev in festivalov. Besedila zgodbe. Saj še sami težko vse preštejete?

Med jelenjimi rogovi Yellow Submarine ​

Vse pa se je začelo nekoč doma, v Postojni?
V spominu mi ostaja dnevna soba pri sosedih, ki so bili in so še vedno znana lovska in puškarska družina. Miha Bittner je bil moj sošolec v osnovni šoli, in ko staršev ni bilo doma, sva, med jelenjimi rogovi, nagačenimi divjimi mačkami in ruševci, skrivaj poslušala Yellow Submarine in Time is on My Side. Takrat sem začutil neko vznemirjenje. Ne vem, če zaradi vsega tistega strahu zaradi rogovja ali pa zaradi glasbe, ki me je naredila za rokerja.
Od tam je, iz gimnazijskih časov, vzdevek Mef. Okrajšani Mefisto.
V gimnaziji smo bili klapa. Vse smo počeli, od igranja nogometa, rokometa in namiznega tenisa do taborništva, petja v zboru in gledališča. Ko smo se lotili Fausta, sem dobil vlogo Mefista, in tako sem bil nekaj časa hudič, pa je bilo ime predolgo za klicanje med tekmo in sem postal Mef. In sem ostal.