/ PETEK, 7. SEPTEMBER
Prvi festivalski dan. "Kakšen festival? Kaj je to? Skuštrano in bradato? Neka bedarija. Mularija se nekaj gre. Aja, čakaj malo. Festival enakosti. To je tisto nekaj s feministkami." Morala sem uporabiti sarkazem za ponazoritev tega, kako me ljudje ne jemljejo resno in koliko se nekdo, ki v rokah drži pomembno zadevo, s potenciali za močne družbene učinke – mora dokazovati in kričati in riniti in riniti in verjeti v to svojo zadevo, ko ne verjame nihče drug. Dragi prijatelj Marko Soršak - Soki mi je v podkastu, ki sva ga posnela pred enim letom, rekel, citiram: "Ker v revoluciji se moraš fejst boriti, fejst vlagati sebe in se boriti proti nekemu sistemu. Enkrat začneš zgubljati moč. In če si sam, si zelo nepodprt in - izgubiš bitko. To je povezano z vsemi dejavnostmi, ne samo z glasbo. (...) Revolucija je bila vedno delana z rokami." Kakšna revolucija? O čem zdaj tvezi? Revolucija rušenja ustaljenih/privzgojenih vzorcev mišljenja. Veste tisto: "Moški so z Marsa, ženske so z Venere?" Koliko vas kima? Koliko vas odkimava? Če bi se potrudili ... Poslušati eni druge, bi se boljše razumeli in takšne primerjave ne bi bile potrebne. Poslušati in slišati. Napeljala sem vodo na mlin glasbe, na mlin kulture in umetnosti kot univerzalnih jezikov, ki jih razumemo vsi. TO počne festival enakosti. Ne prizadeva si za kvote v glasbi (kultura in umetnosti). Prizadeva si za – dialog. Podpirajo me. Zaštekali so. Ne večina, ampak dovolj. Za zdaj. KUD Coda – gledam vas. Prvi festivalski dan je potekal v jazz klubu Satchmo, s skupinama MHM (lokalci, trije dobri pubeci) in NoAir s Primorskega. Dober rock, lepo podprt pri publiki, čeprav so se za našo ciljno publiko na isti večer odvijali tudi mamljivi koncerti na drugih lokacijah po mestu. Kaj sem se naučila? Maribor ima veliko publike. Kako jo privabiti in kako ta publika razmišlja ... se bom še učila nekaj časa.
/ SOBOTA, 8. SEPTEMBER
Drugi festivalski dan. Novo prizorišče. MC Pekarna. Rojstni kraj festivala, ki se je začel lani v tem času. Alternativna, underground prizorišča so vedno bila nosilec aktivizma, ker so borijo za preživetje na robu sistema. Zunaj sistema. V svojem sistemu. Kar pa ne pomeni, da se tudi ta sistem ne sme izzivati. Spraševati o ustaljenih vzorcih, na katere s(m)o navajeni. Ko sem začela delati v Pekarni, znotraj alternativne scene, za katero so značilne temne barve (mnogi odtenki črne), sem si začela barvati lase v rožnate barve. In nositi rožnate odtenke. Postala sem upornica znotraj upornikov. Pinki Tanja. Kajti barva ne opredeljuje človeka. Pravijo, da si človek družine ne more izbrati. Dobiš, kar dobiš. Nekako tako je z mariborskimi skupnostmi, vozlišči kreativcev, ustvarjalcev, umetnikov, aktivistov. Imamo veliko žarišč, vsako sije po svoje, oddaja svoje barve, igra svoje note, pa vseeno poglede vleče drugam ... k sosedom. Z bolj-ali-manj prisotno favšijo. Odvisno, kakšnega ekonomskega statusa in standarda je sosed. Koliko bogat je. Kakšen avto vozi. Denar je prekletstvo. Vsi se lahko tolčemo po prsih in pišemo velikanske grafite € (srce je večje od denarja), v končni fazi je čisto in popolnoma vsakogar možno kupiti. Veste tisto mariborsko, nad Udarnikom: "Please be honest now"? Kupljivi smo. VSI. Ko se vsak pri sebi tega zave, bo mogoče manj kazal s prstom na druge. Koncertna nastopa skupin Old Bridge Cartel in HELLCATS sta zaključila dan. "Vanesin bend" (Old Bridge Cartel) vedno rada gostim, ker so nastali za prvo izvedbo festivala, in je to eden izmed merljivih učinkov festivalske družbeno angažirane note, kot ji pravim. V slušalkah v ušesih mi odmeva glas Grace Slick in psihedeličen White Rabbit. "Feed your head." Himna o radovednosti, kot jo je sama opredelila.
/ NEDELJA 9. SEPTEMBER
Tretji festivalski dan. Prvi dan festivalskih aktivnosti v Vetrinjskem dvoru. Pa še nedelja. Začetek dneva je bil obetaven, logistično-izvedbene podrobnosti so padle na svoje mesto, nakar ... Zadnje desetletje delam na festivalih (med drugim), sem izurjeni maček. V idejnih predpripravah, miselnih pripravah, konkretnih pripravah, izvedbi in vsem, kar sledi za tem. Tudi umazano delo – od stranišč do birokracije. Odpovedi se dogajajo, plani se rušijo. Sodelavci odpovedujejo. Nastopajoči odpovedujejo. Dogovori padajo v vodo. Dogovori se spreminjajo. Padejo dež, sneg, toča. Posije sonce, nastopita vročinski val, sopara. Dehidracija. Kot v življenju. Lahko si pripravljaš možne scenarije, misliš, da si pripravljen na skoraj vse, da si pomislil na vse podrobnosti, da imaš plane B in C in D ... "za vsak slučaj", nakar ... po besedah Terryja Pratchetta: "Most gods throw dice, but Fate plays chess, and you don't find out til too late that he's been playing with two queens all along." (Večina bogov meče kocke, vendar Usoda igra šah in povsem prepozno izveš, da ves čas igra z dvema kraljicama.) Kakorkoli obrneš, izgubil boš, človek. Izgubljaš. Razen, če igro obrneš v svojo prid. Kako? Ne povem. Oziroma ... ponovila se bom: kupljiva sem. Kantavator Martin Ramoveš, avtor festivalske karikature, je odprl dneve Vetrinjskega dvora, LASYE so odpovedali nastop zaradi zdravstvenih težav, vskočili so Whiskey Wildcats. Škoda, da Maribor ob nedeljah zvečer – spi.
