Anej Irgolič
/PETEK, 27. OKTOBER
Oh, to študentsko življenje. Po dobrih treh tednih počasi spoznavam, kaj bo moje poslanstvo naslednjih 5, 10, 50 let. Nihče ne ve, koliko. Petek je dan za metek za vsakega študenta, ki še ni spoznal lepot rimskega prava. Pa ne zaradi nezainteresiranosti ali nezanimivosti predmeta, ampak zaradi misli na februarsko izpitno obdobje, ko bo "rim" postal še trši oreh, najtrši oreh. Študiram, poslušam, raziskujem. Ob tem spoznam, da izrabljena teorija, da moramo pustiti preteklost za sabo in stremeti v prihodnost, sploh ne velja, saj se bojim, da se preteklost reflektira v sedanjost – vsaj pri "rimu" je tako.
Danes nas je prej spustil. Iz Mladinske ulice zavijem do Krekove, kjer stoji moja prejšnja štiriletna ljubezen – Prva gimnazija Maribor. V daljavi pa oko ujame tudi Gosposvetsko, kjer sem pisal prve črke in številke. Bil sem učenec, dijak in zdaj študent. Presenetljivo dosti vlog za devetnajstletnega mulca.
Zadnje pomembnejše dejanje tega opoldneva je obisk 3. Konference mariborskih dijakov, kjer je mogoče videti energijo in vizijo, s katero bo svet živel naslednjih nekaj generacij. Grem, ker me zanima, kaj sploh zanima mlade (beri: mlajše).
Anej Irgolič je študent Pravne fakultete v Mariboru. Pravo je zmagalo med njegovimin neštetimi interesi, ker je področje tako široko.
Je udeleženec več mednarodnih konferenc po Evropi na temo človekovih pravic, redno se udeležuje javnih debat s področja domače in evropske politike. Njegove prostočasne muze so televizija, časopis in radio.
