Pokopališče na Golovcu, kulturnozgodovinski spomenik od leta 1986, je prava sramota za Celje. Mesto, ki naj bi skrbelo za pokopališče, dopušča, da ta izjemni spomenik identitete mesta še naprej propada, namesto da bi ga postavili tudi na turistični zemljevid, vključno z zanimivimi celjskimi zgodbami iz časa največjih trenj med Nemci in Slovenci konec 19. stoletja.
Na v tistem času Slovenskem pokopališču so grobovi ministrov, poslancev, profesorjev, pisateljev in drugih, ne samo lokalnih veljakov. Tu je pokopan dr. Ivan Dečko (1859-1908), pravnik, podjetnik in glavni voditelj spodnještajerskih in celjskih Slovencev, ki je pomagal zgraditi Narodni dom v Celju, kulturno in politično središče slovenskih Celjanov. Na tem kraju je pokopan tudi dr. Jurij Hrašovec, prvi slovenski župan v Celju, ki je bil na to mesto izvoljen leta 1921 in je to funkcijo opravljal do leta 1927. Na Golovcu je grob z nagrobnim spomenikom narodnega voditelja dr. Josipa Serneca, enega najpomembnejših štajerskih politikov in gospodarstvenikov v drugi polovici 19. stoletja in prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Njegov spomenik je delo kiparja Franca Bernekerja (1874-1932). Na pokopališču sta še dva kipa tega slovenskega kiparja, ki se je najbolj proslavil na Dunaju, v kasnejših letih pa se je posvetil nagrobni plastiki. Tu počiva tudi učitelj in pesnik Fran Roš, v spomin nanj OŠ Frana Roša v Celju organizira Roševe dneve, vsakoletno literarno srečanje mladih literarnih ustvarjalcev iz vse Slovenije.
Slovenci svoje, Nemci pa svoje
Prvotno so na pokopališču na Golovcu pokopavali predvsem umrle iz celjskih bolnišnic in se ga je prijelo ime Črni les. Ob naraščajočih mednacionalnih trenjih so Nemci za svoje poslednje počivališče izbrali pokopališče ob Mirni poti in so mu pravili Nemško pokopališče. To je današnje Mestno pokopališče. Slovenci so bili bolj naklonjeni pokopališču na Golovcu, zato se ga prijelo ime Slovensko pokopališče.
Grobovi ležijo v več terasah s parkovno ureditvijo, a se danes težko prepoznajo potke kot tudi meje grobov, in nepazljivi sprehajalec lahko kaj hitro stopi na grob ali kar vanj. K sreči, da naključnega obiskovalca nič v mestu ne usmerja k staremu pokopališču. Če bi koga vendarle zanimalo, kaj je za nedokončano zidano ograjo, lahko kar prestopi čez ali vstopi skozi odprta zarjavela železna vrata. Tu bi najprej naletel na smrad iz prepolnih zabojnikov in na kupe pločevink in plastenk vzdolž zidu, pred sabo pa zagledal visoko Kristusovo razpelo sredi travnika in okoli porušene spomenike, grobnice ...
Preprečili vandalizem in kosijo travo
Med približno tisoč grobovi se le še na redkih najde kakšna ugasla svečka, gorela pa je na grobu Frana Roša. Že v petdesetih letih je bil v Celju izdan prvi sklep o ukinitvi pokopališča, a ukinili so ga šele v osemdesetih letih. Pokopališče naj bi postalo spominski park: ohranili naj bi pomembnejše grobove, druge pa zasuli oziroma premestili na mestno pokopališče. Pol stoletja kasneje se ni nič bistvenega spremenilo. Večina nagrobnikov je porušena, grobovi so zaraščeni, nekaterih spominskih plošč ni več.
Mestni občini, ki skrbi za pokopališče, in varuhom reda je uspelo zajeziti vandalizem, ki je pred petimi leti dodobra pretresel Celjane. Takrat je kazalo, da bo občina hitro ukrepala in pokopališče uredila. A še nič od tega.
"Za vzdrževalna dela, kot so košnja, obrezovanje vejevja in popravilo kakšnega groba, skrbi režijski obrat. Na mestni občini pa je v postopku ureditev podrobnega prostorskega načrta za Golovec. Ureditev pokopališča je predvidena kot spominski park, ki naj bi ga vključili v sistem pešpoti. Podrobni prostorski načrt naj bi sprejeli na eni izmed prihodnjih sej mestnega sveta," so nam o načrtih mestne občine odgovorile pristojne službe.
Dr. Marija Počivavšek, muzejska svetnica in vodja oddelka za muzejsko gradivo v Muzeju novejše zgodovine v Celju, ocenjuje, da bi bilo primerno terasasto parcelacijo in parkovno ureditev pokopališča izkoristiti kot celjsko posebnost. "Pokopališča namreč niso le prostor spomina, ampak kot kulturna dediščina, pomembni del naše zgodovine, in so zato lahko tudi turistična znamenitost, ob kateri je mogoče začutiti kulturno, arhitekturno, umetnostno in zgodovinsko dediščino ter kulturo lokalnega prebivalstva. V tem kontekstu obstaja Združenje kulturno pomembnih evropskih pokopališč (ASCE), katerega naloga je zaščita pokopališč s posebno kulturno vrednostjo. Danes je v združenje vključenih več kot 90 članic iz 15 evropskih držav, med njimi sta tudi dve slovenski pokopališči, in sicer ljubljanske Žale in mariborsko pokopališče Pobrežje. Nedvomno bi si članstvo v tem združenju zaslužilo tudi slovensko pokopališče na Golovcu, le da bi bilo treba v tem primeru narediti še kaj več: ga urediti, pripraviti označevalne table, izdati vodnik, urediti poti in nasade ter jih oblikovati kot park spomina," doda svoje razmišljanje Marija Počivavšek.
