Psihologinja Jazmine McCoy je razkrila pet pogostih starševskih postopkov, ki kljub najboljšim namenom nenamerno spodbujajo slabo vedenje pri otrocih. Dr. McCoy, ki je na spletu znana pod vzdevkom "The Mom Psychologist" (Mama psihologinja), redno deli nasvete staršem prek družbenih omrežij, podkastov in blogov. Kot mati treh otrok se tudi sama sooča z izzivi, kot so izpadi trme in neposlušnost, zato njeni nasveti izhajajo iz resničnih izkušenj in ne le teorije.

Priznava, da tudi sama včasih dela napake. "Vsi smo krivi za te napake, vključno z mano," je zapisala v priljubljeni objavi. "Ko naredim te napake, je to zato, ker se počutim preobremenjeno, pod stresom in dajem vse od sebe, da prebrodim trenutek. Mislim, da pomagam, a pogosto le podaljšujem težko situacijo. Ugotovila sem, da mi že samo opažanje tega vzorca pomaga, da upočasnim in izberem bolj premišljene odgovore."

Priganjanje povzroča stresni odziv

Vsakemu staršu je znan občutek frustracije, ko se mudi, otrok pa se počasi obuva ali to celo zavrača. Strokovnjakinja opozarja, da starši pogosto sami ustvarijo težavo, ko poskušajo otroke priganjati. Če poskušate oditi od doma in otroku rečete nekaj v stilu: "Takoj moramo iti" ali "Dajmo, gremo", bo to situacijo le poslabšalo.

"Njihov živčni sistem ne more dovolj hitro obdelati spremembe," pojasnjuje. "Priganjanje sproži njihov stresni odziv." Namesto tega predlaga, da otrokom date opozorilo pet minut pred odhodom. Prav tako priporoča, da se "pridružite njihovemu svetu za 30 sekund, preden jih prosite, da preidejo na drugo dejavnost". Dovolite jim, da zaključijo tisto, kar počnejo, z besedami: "Obujva čevlje, ko končaš ta del sestavljanke."

Vprašanja med izpadom so odveč

Ko ima otrok izpad trme, mnogi starši želijo takoj izvedeti, kaj se je zgodilo. Vendar postavljanje vprašanj, kot so: "Kaj se je zgodilo?" ali "Zakaj si to naredil?", medtem ko je otrok vznemirjen, ne bo pomagalo. Sredi izpada so njihovi možgani tako rekoč "brez povezave" (offline). Vprašanja jim ustvarjajo pritisk, ki ga v tistem trenutku ne morejo prenesti, poroča hrvaški portal Index.

Namesto tega predlaga "koregulacijo" oziroma umirjanje otroka s stavki, kot so: "Tukaj sem, varen si." Šele ko se otrok umiri, se lahko pogovorite o tem, kaj se je zgodilo. Prav tako svetuje, da otroku nikoli ne rečete, naj se "pomiri" ali "sprosti", ko je razburjen. Zaradi takšnih izjav se bo verjetno počutil, kot da so njegova čustva napačna, kar povečuje sram in odtujenost. Raje recite: "Vidim, da si zelo vznemirjen. Tukaj sem, ko boš pripravljen na pogovor."

Napačen čas za izbiro in lekcije

Običajno je, da starši otrokom dovolijo sprejemanje majhnih odločitev, na primer o izbiri barve skodelice ali vrste sadja. Čeprav se to zdi dobra praksa, McCoy opozarja, da to lahko privede do novih izpadov, če otroku ponujate izbiro, ko je že preobremenjen. Sprejemanje odločitev zahteva izvršilno funkcijo, ki je v trenutkih stresa nimajo na voljo. Več izbire takrat pomeni le več stresa.

Podobno velja za učenje. Ko se otrok grdo vede, ga želimo takoj popraviti. Vendar je ključno počakati, da se otrok umiri. "Ne morete poučevati, ko je prefrontalni korteks izklopljen," pravi psihologinja. Pomembno je, da se osredotočite na to, kar lahko storijo v tistem trenutku, namesto na to, kar delajo narobe. Z vedenjem se ukvarjajte šele po tem, ko se vsi vpleteni pomirijo.