Bodimo žep

Težko je najti tako majhen objekt, ki bi bil v zadnjih letih tako močno in hkrati po krivici očrnjen. Notranja ministrica, njeni svetovalci, strokovnjaki za varnost, premier in večina predsednikov političnih strank ... Vsi svarijo, da bi Slovenija lahko postala žep. A kaj jim je ta prešiti kos blaga naredil hudega?
Od kod strah pred kosom oblačila, ki je v osnovi koristen? Brez njega niso prave nobene hlače, kaj šele jakna. Res je, da terja včasih od nas nekaj poguma. Ko denimo suknjiča že dolgo nismo nosili in ne vemo čisto zagotovo, kaj je v žepu ostalo. Morda v njem tiči kaj lepljivega. Ali kaj, kar nas lahko ugrizne v prst. Av.
A če zberemo pogum in preženemo paranojo, je žep praviloma objekt prijetnih presenečenj. Ko najdemo v njem pozabljeni bonbon, ki je še vedno odlično sladek. Ali prepognjeno fotografijo in listek s sporočilom, na katera smo že skoraj pozabili. Ali kak kovanec, ki ni nikoli odveč. Žepi so fajn.
Res je, da strogi ljudje, ki zahtevajo resno branje bontona, nanje gledajo karajoče. Črnijo jih kot neprimerno zatočišče za dlani, ki se živčno potijo in so v napoto. A prav to in tudi to je žep: zavetje. Ko je mraz in se tam ogrejejo prezebli prsti. Ali pa ko se v njem najdeta dve dlani in se prsti prepletejo, žep postane ravno prav skrit prostor nežnosti.
Skrivna lastnost žepov je ta, da četudi so videti majhni, se v njih vedno najde prostor. Za vse. Če nam je žep pri srcu in ga imamo radi, poskrbimo, da v njem nikoli ne zmanjka prostora in da šivi ne popustijo. Raje popravimo njegovo globino ali širino, zašijemo luknje, da lahko v njega spravimo marsikaj.
Okrasni našitki, ki le namigujejo, da bi tam lahko bil žep, so posmeh zaupljivemu pogledu in človeškim potrebam. Dajo lažen vtis in votlo upanje. Politikov in strokovnjakov nimamo za to, da bi nam pomagali bežati pred dejstvi. Slovenija je majhna, žepna država. In najboljši žepi, četudi ali pa prav zato, ker so majhni, dajo možnost vsem, da so veliki. Ker so na vrhu odprti, lahko vedno kaj gleda iz njih. Gledati ven in seči onkraj postane preprosto, prav zato, ker vemo, da je temelj trden in varen – žep. Noben žep tudi nikoli ni neprodušno zaprt – njegov smisel je v tem, da vanj damo in v njem najdemo stvari, ki jih potrebujemo. Predvsem pa, da nam je tam fajn. Da hočejo dlani v žepu ostati. Zato težava Slovenije ni, da ji grozi, da bi postala žep. Problem je, da nismo tak žep. Ljudje se tu ne ustavljajo, ampak gredo skozi. Čim hitreje. Za to poskrbita celoten aparat notranjega ministrstva in večina drugih državnih institucij. In tudi vse več ljudi, ki so v Slovenijo bili rojeni ali so jo posvojili za svojo, izgublja vero, da lahko soustvarja prostor, ki bo deloval bolje in za vse – ne glede na to, v katerem jeziku so jim starši peli uspavanke.