Marleyjeva glasba je revolucionarna, z jasnimi parolami. Boril se je proti kolonializmu, rasizmu, vsem "izmom", kot je temu rekel. Legenda Jamajke, legenda reggaeja, idol vseh upornikov. Še danes, 36 let po njegovi smrti, je eden največjih, za mnoge tudi največji glasbenik vseh časov. Živel je neverjetno razgibano, spisal bi še večjo zgodbo, če ga že pri 36 letih, na vrhuncu priljubljenosti, ne bi bil pobral rak.
Vojna v Evropi se še ni končala, ko se je 6. februarja 1945 (poznate tisto, da so legende rojene februarja?) v zakotni jamajški vasici Nine Miles rodil Bob. Mama Cedella Booker je podlegla obljubam upokojenega belopoltega angleškega oficirja Norvala Sinclairja Marleyja; njun deček je bil tako mulat. Dejstvo, da ni bil ne povsem bele in ne povsem črne polti, je zaznamovalo njegovo mladost in morda se je prav iz teh otroških norčevanj rodila Bobova uporniška drža. Oče se ga je ekspresno odrekel; le kdo bi Angležu iz ugledne družine oprostil spodrsljaj s pripadnico rase, ki je še do nedavnega bila primerna edino za sužnjo?
No Women No Cry
Cedella in Bob sta v revščini vzdržala nekaj let, sledila je selitev v prestolnico Kingston, natančneje v njegovo predmestje Trench Town. To je bila skupnost ljudi z nizkimi dohodki, predvsem z nezakonitimi naselitvami in državnimi nastanitvami, kjer je v hišah živelo po več družin. To je Boba prisililo, da se je hitro naučil braniti pred lokalnimi zlobneži. Fantu, ki je bil visok le 163 centimetrov, je to pozneje večkrat koristilo. V novem okolju je prevzel številne običaje afriških prednikov, se naučil pregovorov, basni, pripovedk in tistega najpomembnejšega - glasbe. Kljub revščini in obupu je bil Trench Town kulturno bogat predel, mi smo tisti svet spoznali skozi briljantne pesmi. Prva med njimi je No Women No Cry (1974).
Marleyjeva glasbena kariera se je začela v začetku šestdesetih let. Uspešni so bili že prvi poskusi in kmalu (1963) je ustanovil skupino The Bob Marley and the Wailers ter takoj prevzel vlogo frontmana. Na Jamajki se je takrat ogromno muziciralo, slogi so se počasi združevali v prepoznavni ska, hitri ritem, ki ga poznajo tudi ljubitelji križank. V šestdesetih so jamajški glasbeniki ta ritem začeli upočasnjevati, več poudarka so dali besedilom. Rodil se je reggae (regi). Oba sloga sta vključevala rog - pri skaju mu je ta nenavadni instrument dajal hiter utrip, pri reggaeju je rog vse skupaj upočasnjeval, nekako pomirjal. Še strokovnjaki so dolga leta oboje metali v isti koš, in šele ko je Eric Clapton priredil Bobovo pesem I Shot the Sheriff, je vse skupaj poletelo v nebo, jamajška glasba pa očarala ves svet.
V hišo zraven predsednika
Takrat so bili Bob in njegovi Wailersi že slavni. Na Jamajki so si počasi, a zanesljivo pridobivali trume privržencev. Sčasoma so se priučili tudi menedžerske obrti, ustanovili so svojo založbo in odpustili vse dušebrižnike, ki so bogateli na njihov račun. Bob je najel veliko hišo sredi Kingstona, v neposredni bližini vil, kjer sta stanovala predsednik in premier. Hiša je postala nekakšno zbirališče, kraj, kamor je lahko vstopil vsakdo, ki je spoštoval temeljna pravila obnašanja. Tam, v tem kotlu jamajške kulture, je rasla mlada otoška državica, ki se je izpod angleškega jarma dokončno osvobodila šele leta 1962.
Nasmehni se, Jamajka
Mlada Jamajka pa je vrela. Pomanjkanje političnih izkušenj je kmalu pripeljalo do krute politične razdeljenosti, prepričanj pa še zdaleč niso izražali zgolj na govorniškem odru. Pretepi, strelski obračuni, nikoli pojasnjeni umori so bili del njihovega vsakdana. Oboji so imeli le eno skupno ljubezen - Boba Marleyja, njegovo glasbo in nauke, ki so jih sicer tako radi poslušali, a jim niso znali (želeli) slediti. Sredi sedemdesetih je postalo nevzdržno, in ko je Jamajko obiskal sloviti slepi pevec Stevie Wonder, z Marleyjem odpel nekaj uspešnic ter se odpovedal honorarju v korist slepih otrok, je na podobno zamisel prišel tudi Bob. Napovedani koncert za mir (napovedovali so ga z naslovom Nasmehni se, Jamajka) naj bi se bil zgodil konec leta 1976, žal pa se je v organizacijo preveč vmešavala vladajoča politična stran. To je ob živce spravljalo njihove nasprotnike in Bob, ki se ni nikdar politično opredeljeval, se je kar naenkrat znašel sredi razbesnelega viharja. Težko si je predstavljati, kaj je to pomenilo za življenje v državi. Policijska ura, policijski teror ... Najhujšega pa vendarle niso mogli preprečiti: nekaj tednov pred koncertom je neznanec vdrl v Bobovo hišo in začel vsepovprek streljati. Le po čudežu ni nihče umrl, bilo je samo nekaj ranjenih. Med njimi tudi Bob, saj sta ga po levici oplazila dva naboja.
Vrnitev k afriškim koreninam
Marleyja so dolga leta sprejemali le belci. Stika s temnopoltimi ljudmi, razen v domovini, nekako ni našel. Vmešalo se je naključje, ko se je vanj zagledala Pascaline Bongo, prečudovita mlada hči gabonskega predsednika in diktatorja Omarja Bonga. Ko ga je vprašala, ali bi imel koncert tudi pri njih, je Bob takoj pograbil priložnost. Afrika! Končno se bo vrnil h koreninam, končno bo zaigral svojim, tistim, ki so v zgodovini človeštva najbolj trpeli. Potreboval je le koncert ali dva, da ga je Afrika sprejela. Kaj sprejela, vzljubila in ga postavila na piedestal. Bobove ideje, pozitivna sporočila, rastafarijanstvo. Vse to je danes sestavni del afriških dežel, od severa do juga, od vzhoda do zahoda. Še bolj bi jih očaral, če mu ne bi zmanjkalo časa. Bobu so namreč na vrhuncu slave diagnosticirali raka. Štel jih je komaj dobrih trideset. Priporočeno zdravljenje - amputacijo palca in po potrebi cele noge – je takoj odklonil. Verjel je, da bo bolezen premagal s svojo pozitivno energijo in pomočjo narave.
Ženske in vera in ta nesrečni nogomet
Bob Marley je bil izredno emocionalen človek, svojim strastem pa se je predajal v popolnosti in brez zadržkov. Ob glasbi sta prevladovali predvsem dve področji: ženske in vera.
Z Rito sta bila poročena vse do Bobove smrti, živela pa sta v nekakšnem odprtem zakonu, brez pravil. Imela sta tri otroke, Rita je v zakon že prinesla dva. Pozneje je imel Bob še vsaj šest otrok z različnimi dekleti. Ene zveze so bile resnejše in bolj dolgotrajne (na primer s Cindy Breakspeare, jamajško mis sveta leta 1976). Zanimivo je, da je bil Bob v bistvu sramežljiv in žensk ni vsevprek obletaval. Nasprotno, one so prihajale k njemu. Bolj ko se je skrival, bolj so ga napadale. Rita je bila edina stalnica in tista, ki je končevala Bobova razmerja; Marley namreč za slovesa ni imel energije, je pa potreboval mir za svoje poslanstvo, glasbo in boga.
Rastafarijanci so verska ločina, ki verjame v drugo Kristusovo pojavo na zemlji, kot boga pa so poveličevali etiopskega cesarja Haileja Selassieja I. Od tod tudi njihovo ime (ras pomeni etiopsko princ, Tafari je Selassiejevo rodbinsko ime). Svojemu mesiji so nadeli ime Jah (džah pomeni bog), za širitev vere po svetu pa je s svojimi pesmimi največ naredil prav Marley.
