Ko sem slišal za natečaj za domoljubno pravljico in za razpisni pogoj, da mora "obravnavati nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije", sem pomislil, da gre za fake news. Zdelo se mi je neverjetno, da bi nekdo bil tako neumen. Bolj verjetno bi bilo, sem mislil, da hočejo samo očrniti zloglasno desni, že brez tega butast medij.
Potem pa sem ugotovil, da je le res. Čeprav se mi je spet zazdelo neverjetno, da proti minorni, četudi bolni domislici, ki bi lahko šla neopazno mimo, protestira kar 142 pravnih oseb - z Društvom pisateljev na čelu. Rekoč, da natečaj "nedopustno zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando".
Potem pa sem se spomnil na bikca Ferdinanda.
Izrojena literatura
Pravljico z naslovom Zgodba o Ferdinandu je leta 1936 napisal ameriški pisatelj Munro Leaf (1905-1976). Do danes je bila prevedena v 60 jezikov, tudi v slovenščino (prvič leta 1957, ponatisa 1974 in 1994). Že leta 1938 je Walt Disney dobil oskarja za risanko po literarni predlogi, leta 2017 pa so posneli še en, moderniziran animirani film.
Knjižica je po izidu hitro, četudi nepričakovano postala mednarodna uspešnica. Tudi po zaslugi njenih pokvarjenih preganjalcev. V tretjem rajhu so jo zažigali kot izrojeno umetnost. V Španiji, kjer je ob izidu ravno izbruhnila državljanska vojna, je bila do konca Francove diktature prepovedana.
In v čem je (bil) problem? Povzetek gre nekako takole:
Samotarski bikec Ferdinand je nekje na španskem podeželju najraje počival v senci plutovca in vohal rožice. Ni se podil z vrstniki naokrog in se z njimi trkal z glavami. Tudi ko je zrasel v velikega bika, je še vedno najraje vohal rožice. Nekega dne pa so prišli bikoborci rekrutirat bike za bikoborbo. Mladi biki so se začeli trkati z glavami, da bi jih opazili - samo Ferdinanda to ni zanimalo. Odpravil se je pod plutovec, da bi vohal rožice, pri tem pa je sédel na čmrlja. Ta ga je pičil, Ferdinand pa je kot podivjan začel skakati naokrog in pihati od bolečin. Ko so bikoborci to videli, so si rekli: ta bo dober za korido! Ujeli so ga, naložili na voz in odpeljali v Madrid. Tam je čakal dan bikoborbe. Vsi so bili nestrpni, češ, ta je tako divji, to bo dobra predstava. Toda ko so Ferdinanda izpustili v areno, je zavohal rožice, ki so jih ženske nosile v laseh. Bikoborci so ga zaman dražili, Ferdinand je samo sedel in mirno vohal rožice. Bikoborcem ni preostalo drugega, kot da so ga naložili na voz in odpeljali nazaj na deželo. Tam še danes sedi pod plutovcem in voha rožice.
Pokvarjeni starši in (družbeni) skrbniki
Nacisti in fašisti so konec 30. let Bikca Ferdinanda denuncirali kot pacifizem. Seveda. To je bil čas, ko je svet krvavo potreboval vojake. Danes pa bi konservativci - vsaj tisti pokvarjeni, ki v vsem vidijo pohujšanje za nežne mlade dušice - lik nebojevitega bikca označili kot slab zgled zaradi domnevne psihosocialne neprimernosti. Identiteta bika kot simbola naskakujoče in oplajajoče moškosti je pač to, da se bori, ne pa, da kot en pussy voha rožice. Imidž mevže ni v skladu z zaželeno možatostjo, ki jo je treba poženščenim moškim znova vcepiti zaradi desetindesetletnih vplivov kulturnega marksizma, katerega pomemben del je bila nekoč tudi pacifistična in uniseks ideologija hipijevskih otrok cvetja. Še več! Ubogi otroci - no, v bistvu njihovi pokvarjeni starši in (družbeni) skrbniki - bi lahko celo pomislili, da je Ferdinand prikrita apologija homoseksualnosti, če ne celo indoktrinativna fantazma avtorja kot literarne izpostave gejevskega lobija.
Upam si vnaprej trditi
Čeprav sem Bikca Ferdinanda kot otrok bral znova in znova in knjižico še danes kdaj iz nostalgije vzamem v roke, nisem odrasel v homoseksualca. Res pa je, da se nikoli nisem tepel in da sem po prepričanju pacifist. Je to zasluga te knjižice? Morda. Morda tudi. Vendar tega ne morem niti sam dokazati, kaj šele kdo drug. Zato bi bilo tudi prenagljeno sklepati, da bodo otroci desničarjev, ki bodo za božič dobili pravljico revije Demokracija, odrasli v nacionaliste in rasiste. Ker je ne nazadnje treba upoštevati, da bo na natečaju zmagala pravljica, ki bo - si upam trditi vnaprej - popolnoma zanič. Namreč nevzgojna.
