V desetletjih hladne vojne možnost atomske apokalipse ni bila zgolj filmska fikcija; človeštvo je stalo pred grožnjo tega, kar so nekateri poimenovali jedrski armagedon – vojno brez zmagovalcev. Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so pogajanja med tedanjo Sovjetsko zvezo in ZDA o omejitvi strateškega orožja pripeljala do tega, da je "rdeči gumb" začel počasi izginjati iz naših misli. Konec osemdesetih se je z razpadom Sovjetske zveze jedrska apokalipsa dokončno preselila v filme in video igre.
Toda nevarnost ni zares izginila. Atomsko orožje je še zmeraj tu in še zmeraj obstaja možnost, da nekdo pritisne na gumb. Evropa, vemo, je bila zelo blizu konfliktu velikih sil zaradi državljanske vojne v Ukrajini, spor med Indijo in Pakistanom je še zmeraj realnost in že lep čas vemo, da je napetost med ZDA in Severno Korejo silno nevarna. Zmeraj je nekje neki sovražnik, ki ga je treba uničiti. Carl Sagan, sloviti astrofizik, je zapisal: "Prav vsak razumen človek se boji jedrske vojne, a vsaka tehnološko razvita država jo načrtuje. Prav vsi vemo, da je jedrska vojna čista norost, a vsak narod ima opravičilo zanjo."
Tudi v 21. stoletju je jedrski spor še vedno zelo resnična in strašljiva možnost. In ker se je zadnje tedne veliko govorilo o nepredvidljivih voditeljih ZDA in Severne Koreje, so znanstveniki pognali simulacije, da bi mi razumeli, kakšen svet nas čaka, če se svetovne velesile zapletejo v jedrsko vojno. Kot na dlani je: nuklearna vojna bi za zmeraj spremenila obličje sveta. Kako?
Pada, pada črni dež
Hitro po eksploziji bi iz atomske gobe začel padati težki črni dež. Ne, to ne bo dež, ki bi odplaknil prah in pogasil ogenj, ampak bodo debele črne kaplje s podobno teksturo, kot jo ima olje. Ki ubijajo.
V Hirošimi je črni dež začel padati dvajset minut po eksploziji in zajel je območje v radiju 20 kilometrov okrog točke nič, centra eksplozije. Vsakdo, ki je prišel v stik s črnim dežjem, je prejel več kot stokrat višjo stopnjo radiacije, kot je bila v centru udara.
Okrog preživelih je mesto gorelo, zmanjkovalo je kisika in umirali so od žeje. V begu pred plameni so številni odpirali usta in lovili vanje čudno vodo, ki je padala z neba. V njej je bilo dovolj radioaktivnosti, da je usodno spremenila njihovo krvno sliko; radioaktivnost črnega dežja je tako visoka, da v Hirošimi in Nagasakiju še danes čutijo posledice. In imamo vse razloge, da verjamemo v črne padavine, če pade bomba.
Pol leta brez elektrike
Atomska eksplozija povzroči sunek elektromagnetne radiacije, ki onesposobi električni sistem in celotno električno omrežje neke države. V enem od jedrskih poskusov je bil ta sunek tako močan, da so v krogu 1600 kilometrov od centra eksplozije ostali v gospodinjstvih brez elektrike, brez telefonskih povezav, cestne razsvetljave. Šlo je za "nepredvidljivo" posledico atomskega poskusa. No, od takrat je jedrsko orožje oblikovano tako, da je uničenje električnega omrežja načrtovano. Načrtovano je, da impulz uniči vse računalnike in podatke, ki so na njih. S tem sodobna država obstoji. Onemogočeno je vodovodno omrežje, vodo je nemogoče čistiti, zaloge hrane v hladilnicah propadejo, ljudi je nemogoče informirati, kako naj ravnajo. Znanstveniki so izračunali, da bi trajalo šest mesecev, preden bi sistem spet postavili na noge. Po padcu atomske bombe ljudi čaka dolgo obdobje brez elektrike in brez čiste vode.
Temno nebo in mraz
Območje okrog eksplozij bo v plamenih. Vse, kar je gorljivo, bo gorelo. Stavbe, drevesa, plastika, celo asfalt na cestah bo gorel. Naftne rafinerije bodo eksplodirale v ognju. Temni in strupeni plini bodo potovali v nebo in v zgornjo stratosfero ter tam oblikovali temen oblak dima, ki se bo večal in sčasoma prekril vse nebo. Težko je napovedati, kako dolgo bo nad nami zgolj črno nebo, pravijo znanstveniki; predvidevajo, da kakšnih trideset let nebesne modrine ne bomo videli.
Ko bo med Zemljo in Soncem črn oblak, bo globalna temperatura drastično padla. Odvisno od tega, koliko bomb bo eksplodiralo. V primeru svetovne atomske vojne znanstveniki predvidevajo, da bo globalna temperatura padla za več kot 20 stopinj Celzija. Vsaj prvo leto bo leto brez poletja. Leto zime. Nič ne bo zraslo iz tal in večina živali bo poginila.
Ne, ne bomo se srečali z novo ledeno dobo, nas tolažijo. V prvih petih letih bo nenehna zmrzal preprečevala sajenje rastlin, a temperatura se bo približno po 25 letih vrnila v prvotno stanje. Življenje se bo nadaljevalo – toda morali bomo imeti veliko sreče, da bi ta dan dočakali.
V prvih dveh ali treh letih mrzle teme bodo delci v stratosferi vplivali tudi na vreme. Spremenila se bo tvorba oblakov in soočeni bomo z divjimi nevihtami. Ob oceanih bodo stvari še slabše; oceani potrebujejo veliko več časa, da se ohladijo, relativno topla voda pa bo povzročala hurikane in tajfune vzdolž obal.
Ozonski plašč bo razpadel
Približno leto dni po eksplozijah bo zaradi dogajanja v stratosferi razpadel ozonski plašč. Celo "manjša" atomska vojna, v kateri bi bilo uporabljenega le 0,03 odstotka svetovnega jedrskega arzenala, bi uničila 50 odstotkov ozonskega plašča. Svet bi prizadeli uničujoči UV-žarki, pred katerimi nas ščiti. Rastline po vsem svetu bi zelo prizadelo, živa bitja, ki bi preživela, bi se morala boriti s škodljivimi mutacijami njihove DNA. Tudi najbolj odporne rastline bi postale šibkejše, manjše in njihova sposobnost za razmnoževanje bi se drastično zmanjšala. Tudi ko se nebo zjasni in se svet ponovno ogreje, bo pridelovanje rastlinske hrane izjemno težko. In seveda: ljudje, ki bodo poskušali vzgajati hrano na poljih, bodo zaradi UV-sevanja množično umirali zaradi kožnega raka.
Prva petletka bo ubila milijarde
Po jedrskem holokavstu bo trajalo približno pet let, preden bo mogoče vzgojiti kakšno hrano. Ob nizkih temperaturah, dolgotrajnih zmrzalih in UV-sevanju bolj optimistični scenarij ni mogoč, pravijo znanstveniki. Milijarde ljudi bodo umrle zaradi lakote.
Tisti, ki bodo preživeli, bodo morali najti načine za pridobivanje hrane, a to ne bo enostavno. Ljudje ob morjih imajo nekoliko boljše možnosti, ker se morja počasi ohlajajo, toda življenja v oceanih ne bo prav veliko. Temno nebo bo uničilo plankton, glavni vir hrane, ki poganja življenje v oceanih. Radioaktivno onesnaženje bo prizadelo tudi oceane, dodatno zmanjšalo življenje v njih, hkrati pa bo tudi nevarno jesti vse, kar bo ulovljeno.
Večini ljudi, ki bo preživela učinke eksplozije, ne bo uspelo preživeti prvih pet let. Viri hrane bodo preveč omejeni, konkurenca prehuda. Prva petletka bo ubila milijarde Zemljanov. Eden od pomembnih načinov, kako jo preživeti, je uporaba ustekleničenih in konzerviranih živil. Tudi po jedrski apokalipsi bo takšna hrana še varna. Znanstveniki ne govorijo na pamet – ob jedrskih poskusih so namreč na območje radioaktivnosti postavili tudi ustekleničeno in konzervirano hrano. Steklenice in kozarci so bili sicer zelo radioaktivni, vsebina pa ne.
A človeštvo ne bo izbrisano
Toda celo srečneži, ki bodo imeli na voljo hrano, se bodo morali boriti za življenje. Radioaktivni delci se bodo dvignili v nebo in nato padli na tla. Rak bo vsakdanja bolezen, takšna, kot je danes prehlad. Eden od najnevarnejših radioaktivnih elementov je stroncij 90, ki pretenta telo, da je kalcij. Tako telo te nevarne delce vgrajuje naravnost v kostni mozeg in posledica je kostni rak.
Bomo preživeli te delce ali ne? Ni povsem jasno, kako dolgo bo trajalo, da bodo padli na zemljo, toda če bo trajalo dovolj dolgo, pravijo znanstveniki, lahko preživimo. Če obstanejo v zraku dva tedna, se njihova radioaktivnost zmanjša za tisočkrat in lahko preživimo. Raka bo veliko več, življenjska doba se bo skrajšala, prirojene napake bodo običajne, a človeštvo ne bo izbrisano.
"Kajti obstajajo razlogi za to, da verjamemo, da bo peščica ljudi uspela preživeti," pravijo znanstveniki, ki so sestavili scenarij vojne vseh vojn. "Ne bo jih veliko, a že to je veliko bolj pozitivna vizija postapokaliptične prihodnosti, kot smo jo imeli še pred desetletji." V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so skoraj vsi znanstveniki soglašali, da bo v jedrski vojni izginil cel planet. Danes verjamejo, da bo nekaj ljudem uspelo preživeti in da si bo planet opomogel.
Po 25 do 30 letih se bodo oblaki razblinili, temperature se bodo vrnile v normalno stanje, življenje se bo znova začelo. Rastline bodo rasle – morda ne tako bogate kot prej, a vendar. Po nekaj desetletjih od apokalipse bi svet lahko bil videti takšen, kot je denimo sodobni Černobil. Kjer razkošni gozdovi rastejo na razvalinah mrtvega mesta.
