Andrej Gradišnik: Za osvojenim vrhom je vedno še en vrh

Da so najlepše, najpomembnejše reči očem skrite, je ena od znanih misli iz knjižne klasike Antoina de Saint-Exupéryja Mali princ, ki si jo je "izposodil", ko je minuli četrtek ob uradnem zagonu nove peči slavnostno nagovoril goste v valjarni podjetja, ki ga vodi dobro desetletje. Trdnost, moč, sijaj, ostrina, ponos, značaj, kruh Mežiške doline - vse te značilnosti, izraze koroškega jekla je pripel ob omenjeni citat. Vrsto metafor in primerjav je nanizal direktor, ki se je z leti učvrstil na položaju prvega moža SIJ Metala Ravne. Tudi njegovo bistvo se zdi očem pogosto skrito - v več pogledih, čeprav ga po drugi strani v več slojih postopno, a pazljivo razpira.
Andrej Gradišnik je metalurg, ki je sprva hotel postati profesionalni gorski vodnik, četudi je izbral študij metalurgije, ki ga je pognal v Ljubljano. Ljubezen do gora, ki jo je razvil in ponotranjil kot eno najglobljih že kot fant in je ena najmočnejših tudi zdaj, ko prehaja v 55. leto starosti, je bila impulz, ki ga je vodil v prepričanje, da bi hobi lahko postal tudi njegova služba. Danes je zadovoljen, da se je v življenju vendarle odločil plezati drugače kot v gorah: šel "na šiht v fabriko" in ostal v fabriki, spremljajočemu alpinizmu pa prepustil svojo drugo plat - bolj odprto, svobodnejšo, zasebno.
Ko je v letu 2012, ki ga šteje tako za vrhunec poklicne kariere kot osebnih vzponov, prejel nagrado GZS za posebne gospodarske dosežke, so v obrazložitvi uporabili njegovo izjavo ob takratnem odprtju obrata v Metalu: "Zadovoljstvo na vrhu je kratko. Takrat se zaveš, da je osvojeni cilj le korak na poti do novih." To spoznanje nosi s sabo tudi zdaj, ko je jeklarska industrija na vrhu in so rezultati poslovanja bleščeči, a kot vselej na vrata trka tudi zavedanje, da je treba v blišč zreti preudarno in paziti, da te ne zaslepi. Pritisk tudi, ko je podjetje v dobri kondiciji, ne pojenja, saj je kondicijo treba nenehno vzdrževati in še nadgrajevati. V karieri je moral skozi različne faze, od krize do rasti, in vsaka terja vlaganja, poudarja. V ravenski železarni se je namreč zaposlil že leta 1990 kot tehnolog, potem ko je sprva končal višješolski študij metalurgije, nato pa še visokošolski, pozneje ob delu pa specialistični študij menedžmenta na ekonomski fakulteti. Da je šel študirat v Ljubljano, ni naključje, in da se je vedno vračal na Koroško, tudi ne. Tako v prestolnici kot doma je imel Alpe vselej na dosegu.