A čebela res umre, potem ko piči? Umre, umre, se blagohotno nasmehne Maks Medved, 74-letni čebelar iz Dragonje vasi na Dravskem polju: "A ste se slišali? Rekli ste, da čebela umre. Edino med vsemi živalmi jo, iz spoštovanja, po smrti poosebimo." Gospodar, ki povabi za dolgo leseno mizo, me spravi v rahlo zadrego, vsekakor pa v razmislek, da pes, mačka in konj poginejo, čebela pa v naši zavesti nikoli ne pogine. Čebela umre; pičila me je v dlan in umrla, rečemo. "Čebela delavka lahko doživi 64 dni," pojasni Maks, medtem ko njegova žena na mizo vestno polaga žegen. Izkoristimo priložnost in jo povprašamo, kakšne so njene izkušnje s čebelami: "Najbolj pridne in najbolj čiste živali so!"
Travniki brez cvetlic
"Travniki niso več travniki kot nekoč," opozori Maks Medved na pomanjkanje čebelje paše: "Včasih sta bili samo dve košnji, ena okoli desetega junija, druga po petnajstem avgustu. Rastlina je imela na takem travniku čas, da odcvete in osemeni; danes, ko petkrat kosijo, tega časa nima več. Ko dvajsetega maja čebele pripeljemo na vrh Pohorja, so že vsi travniki pokošeni - na vrhu Pohorja! Po nižinah pa po navadi kosijo že mesec dni prej.
Da jih ne vznemirim
Po krepčilnem zajtrku - "Na pot nikdar s praznim želodcem" - se pripeljeva do bližnjega čebelnjaka, ki gleda na Boč. Bilo je v začetku prejšnjega tedna, čebele so v panjih počivale in čakale, da se otopli: "Vsaj enajst, dvanajst stopinj mora biti, da krenejo na pašo. Pa vetra ne marajo," nam opisuje Maks Medved, medtem ko iz satovja vleče posamezne sate, jih z nožem brusi po robovih in vmes prešteva zarod. "No, ta čebelnjak je še kar solidno zapolnjen, vidite, matica je tu .... Če je ni, jo moram dodati," zamrmra med dimom, ki ga razpošilja košček suhega lesa: "Dim je ta, ki čebele zadrži v satovju." Sedeč na pručki jo premakne k drugemu satu, da predirno zaškripa po tleh in skozi ušesa: "Uf, tega zvoka pa čebele ne marajo. Bolj previden moram biti, da jih ne vznemirim."
Kakšna pa bo sezona? "Po dveh zelo slabih sezonah, ko je čebeljo pašo sklestila zmrzal - če v začetku maja pomrzne akacija, tudi lipa junija ne medi -, letos upamo na solidno letino, da si bo čebelji zarod vsaj malo opomogel." Delovna temperatura v panju je okoli 35 stopinj, še izvemo od natančnega čebelarja. Medvedova družina (Maks omeni, da je ponosen na svoje tri sinove in enajst vnukov) nadaljuje čebelarsko tradicijo v Cirkovcah; čebelarila sta že njegova starša; več kot stoletna tradicija pridelovanja medu torej.
Bodo še opraševale polja?
Čebelji pik kot svarilo
Je čebelji pik zdravilen, vprašamo Maksa Medveda: "Sigurno! Ko smo pred štirimi desetletji čebele z avtom peljali v Dalmacijo, se nam je pridružil rajnki stric in ga je pičila čebela. V trenutku je postal omotičen, huda sila mu je nastopila. Čez leto dni so ugotovili, da ima raka na debelem črevesu ... Drugi primer: ko je nekoč pičila mojega kolega, je od sile pulil travo; kmalu so ugotovili, da ima raka ... Pretirana reakcija na čebelji pik se je izkazala za svarilo, predznak, da je z nekom nekaj narobe, da je bolan. Če koga, ki ni alergičen, piči čebela in mu postane slabo, naj gre takoj na pregled k zdravniku."
Za nas v Cirkovcah, zanje "zunaj EU"
V razgovor se vključi Maksov sin Damjan, njegov čebelarski naslednik: "Na vsako steklenico moram zapisati lot s točnim krajem nastanka oziroma proizvodnje medu, Cirkovce denimo, medtem ko za uvoznika zadostuje, da na etiketo zapiše 'mešanica tega in onega medu', poreklo proizvodnje medu pa je 'zunaj EU'. Na tak način je slovenski med v neenakopravnem položaju z uvoženim; proizvajalci smo na našem tržišču različno obravnavani, kar je protiustavno."
"Državljani bi morali biti obveščeni o poreklu medu, 'zunaj EU' ni dovolj," pribije Maks: "Za vsako meso v mesnici na etiketi piše, kje je bila žival rejena, kdaj zaklana in predelana ... Zakaj za med ne more biti enako?! To bi morala urediti naša država, ki je sicer najbolj zaslužna, da imamo 20. maja svetovni dan čebel. Tudi slovenski zajtrk z jabolkom, maslom in medom je odlična pogruntavščina."
Dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Ko je inšpektorica za varno hrano Andreja Bizjak konec leta 2015 izjavila, da je tretjina medu v Sloveniji oporečnega, je čebelarjem naredila medvedjo uslugo. "Nepopravljivo škodo!" zarobanti Damjan Medved, "s tem, da pri nobenem medu ni bila prekoračena mejna vrednost. Izjava inšpektorice je bila slišati tako, da je med slovenskega čebelarja strupen, v trgovini pa užiten. Mesec dni pred to umetno ustvarjeno afero so v medu iz trgovin našli sledove antibiotikov, a ni bilo nobene afere, čeprav za antibiotike velja ničelna toleranca."
Ustanovni član NK Maribor
Maks Medved je eden od ustanovnih članov Nogometnega kluba Maribor, je navrgel med pogovorom: "Okoli dvesto se nas je 12. decembra 1960 zbralo v stavbi v Dvořakovi ulici in izglasovalo ustanovitev NK Maribor. Na tekme v Ljudski vrt sicer ne hodim več, leta naredijo svoje, kmetija in čebele vzamejo čas. Navijam pa za vnuka Žana, ki zdaj igra za mladince Olimpije; uspešno se je vrnil po dolgotrajni poškodbi, prav na zadnji tekmi je dosegel dva zadetka ..."
Kmalu jih bomo zelo pogrešali
Kupci so takšni, kot so - bolj kot na kakovost gledajo na ceno; čim nižja je, prej bodo pograbili. Bojkota kitajskega sladkorja z okusom po medu zatorej ne bo - ali pač? "Med je borzno blago, glavni grosist je v Hamburgu, on določa uvozno in prodajno ceno. V EU sicer pripravljajo spremembo predpisov glede proizvodnje in prodaje medu, ampak preden bodo ukrepali, nas, čebelarjev, ne bo več," je zaskrbljen Maks Medved, ki opozarja na večji, eksistencialni problem človeka: "Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več čebel, ki bi opraševale kmetijske površine. Da se ne bodo ustrezne institucije zganile šele takrat, ko bo prepozno! Prek šestdeset let že čebelarim, lahko vam povem, da ni bilo slabše razvitih čebeljih družin kot letos. To nas mora vse skrbeti."
