25 let od mirovnega sporazuma v Oslu: Umrl, še preden je zaživel

Danes mineva natanko 25 let od sklenitve mirovnega sporazuma med Izraelci in Palestinci, znanega kot sporazum iz Osla. Ali drugače, sporazuma, ki ni nikdar zaživel. Že ob rojstvu, ko sta ga podpisala izraelski premier Jicak Rabin in zunanji minister Šimon Peres na močnejši strani ter palestinski voditelj, tedaj vodja Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) Jaser Arafat na šibkejši strani, je bil klinično mrtev, in tudi inkubator, ki so ga v prvi vrsti donirale Združene države Amerike, ga ni mogel spraviti do tega, da bi se postavil na noge.
S sporazumom sta si Izrael in PLO medsebojno priznala pravico do obstoja in svet je ploskal. Še zlasti, ko je bilo razvidno, da dokument predvideva tudi eno državo za dva naroda, torej ustanovitev palestinske države na zasedenih ozemljih Zahodnega brega in Gaze. Toda največ, kar se je dobrega iz vsega skupaj izcimilo, je bila Nobelova nagrada za mir leto kasneje za vse tri podpisnike. Slabega se je rodilo še več; Rabina je 4. novembra 1995 na shodu v Tel Avivu ubil skrajnež - izraelski desničarski skrajnež. Arafat je bil vse do smrti v ne povsem pojasnjenih okoliščinah 11. novembra 2004 bolj tarča skrajnežev v palestinskih krogih, v prvi vrsti tistih iz terorističnih organizacij (za take jih je prepoznala mednarodna skupnost) Hamas in Islamski džihad, kot pa zloglasnih izraelskih varnostnih agencij. Kajti izraelska notranja obveščevalna služba Šin Bet in zunanja Mosad sta se zavedali, da je Arafat v resnici nenevaren in da bo vsak njegov naslednik judovski državi bolj sovražen.
Morda edina svetla točka sporazuma iz Osla je bil konec prvega palestinskega upora, intifade. Začela se je 8. decembra 1987, ko je v palestinskem begunskem taborišču Džabalija na območju Gaze izraelski oklepnik zapeljal v več osebnih avtomobilov, pri čemer so umrli štirje ljudje. Na to so Palestinci sprva posamično, potem pa množično odgovorili s stavkami, bojkoti, metanjem kamenja in molotovk. Takrat je nanje še lahko vplival Arafat, v šestih letih, kolikor je ta intifada uradno trajala, pa sta judovsko državo vodila zmerna predsednika vlad Jicak Šamir in Jicak Rabin. Ko se je prva intifada uradno končala, je bilo v črni bilanci zapisanih okoli 1200 ubitih Palestincev, sto izraelskih civilistov in 60 izraelskih vojakov. Še 822 Palestincev je umrlo, ker so jih njihovi sonarodnjaki označili za izdajalce in jih usmrtili.