Se še spomniš? Poglej in zadeni

Kakih dvesto let star sem se počutil oni dan, ko sem dvaindvajsetletnemu sodelavcu razlagal, da so nekoč v Mariboru nastopili Backstreet Boys, skupina, ki jo je začuda še poznal, a v mislih verjetno uvrščal v isti predal z Mozartom, Beatli in zvoki koščene piščali iz Divjih bab. Slišal je že, da je nekoč obstajala oddaja z imenom Poglej in zadeni, a to je nekako bilo to. Nenavadno soočenje z lastnim emšom. Pa sem mu predvajal posnetke šova, okorno plešočih, a izdatno natupiranih plesalk, vreščečih gledalcev, v odrski megli vrtečih se reflektorjev in izvajalcev, ki smo jih svoj čas videvali le v nemški reviji Bravo, na MTV in v tistem bizarnem šotoru, ki so ga na Teznem postavili za snemanje najbolj velikopoteznega šova v zgodovini države. Pismo, niti tega ni vedel, da je Auer nekoč prepeval in da so takšne barve suknjičev bile družbeno sprejemljive. Še huje, ugotavljal je, da je v tistem času najbrž bil spočet. Poglej in zadeni pač.