Nedavno sta bili v Večeru objavljeni pismi s temama, ki tudi mene okupirata. To pa zato, ker sta, kar zadeva Mestno občino Maribor, zaključeni. Vsa strokovna in javna mnenja k tem načrtom občine so namreč bob ob steno ali pa glas vpijočega v puščavi. Vsi ugovori zoper posamezne načrte občine - ne samo proti obravnavanima dvema - naletijo na gluha ušesa.
Namreč, kar si občina (bolje rečeno župan) zabije v glavo, to mora obveljati! Ne glede na nasprotovanje strokovne ali laične javnosti. Kajti glas občanov vsa manj velja ali pa sploh nič. Če občani nasprotujejo kateri občinski akciji, po županovi trditvi ovirajo bodisi investitorje bodisi razvoj mesta. Kot da bi bila gradnja v Lavričevi ulici ali postavitev brvi tik ob Starem oziroma Glavnem mostu ne vem kakšen prispevek k razvoju mesta!
Razvoj mesta bi se moral odražati širše, ne le na ozkem območju levega brega. Pred kratkim je vodstvo občine drugič v mandatu obiskalo mestne četrti in krajevne skupnosti. Moje mnenje je, da so ti obiski vse preveč "salonski", predstavniki teh nižjih oblik lokalne samouprave so navdušeni nad "visokim" obiskom, a resnični problemi občanov ostanejo v ozadju, čeprav so nekateri zdijo malenkostni. Tako sem šel po zahodnem pločniku ob glavni vpadnici v mesto ob kliničnem centru in videno je daleč od trditve župana, kako je mesto v zadnjem času napredovalo po urejenosti. A mesto ni samo Glavni trg, Koroška cesta ali Vojašniški trg. Je veliko več. Naj se župan kdaj poda tudi v moj okoliš, katerega del je prej omenjeni pločnik, ki ga že leta ni videla Snagina metla.
Še dolgo bi lahko razpredal o stvareh, ki me v mojem mestu motijo in na njih nimam vpliva. Mimogrede, v tem mestu živim že 70 let in upravičeno rečem, da je to moje mesto.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
