Gospa je res, ampak res želela metati pikado. Gospod zraven nje, oba stara, kaj pa vem, preko prsta nekje med štirideset in petdeset, je nemo obsedel na stolu. Za šankom. Diametralno. V kotu. Bila sta torej na strateško najslabši poziciji, da bi vrgla eno rundo pikada. Kar je gos- pod, to se je videlo, ne samo dobro vedel, ampak se je s tem sprijaznil. V roki je držal tri rumene puščice in obnemelo čakal. Ni mu bilo ravno vseeno, ni pa se niti preveč sekiral. Vseeno je bil končno petek.
"Jaz bi igraaalaaaa!" je nadalje vztrajala gospa.
Zdaj, skratka, gospod ni več imel izbire.
"Lej, saj pa te lepo vidiš, da je gužva ..." je pomignil in pokazal name, ki sem sedel za šank točno tam, kjer si dobri rundi pikada v napoto, še posebej, če tisti, ki mečejo, niso ravno najbolj ziher za sotekmovalce, kaj ali koga bodo zadeli. Gospa je gospoda ne ravno razumela, me je pa z nabritim pogledom nemo prevprašala, zakaj sem se zicnil ravno tja. Situacijo je, ampak le za hip, vzela kot neobhodno dejstvo, ampak se takoj zatem obrnila do natakaric, kakršnih v centru mesta žal skoraj ni več.
"Pikado boma špi-la-laaaa!" je zlogovala.
Ena od dveh natakaric, tista, ki je, ugibam, tam dlje časa in obvlada kelnarijo v nulo še iz časov, ko kelnar ni mogel biti ravno vsak, samo zato, ker šef ni našel nikogar boljšega, jo je profesionalno premerila, počakala, da se ne bi slučajno preveč zaletela, ampak vseeno brez resnega premisleka na koncu izmenjave zinila, čemur bi danes lahko legitimno rekli stand up material.
"Gospa, prosim, dvajset minut še počakajte, potem pa lahko."
"Pa zakaj?" je zanimalo gospo.
"Zakaj? Ker sva trenutno midve bolj popularni kot Jan Plestenjak!"
Vedno bolj, ko nabiram štof za tole štimungo, ugotavljam, da je sploh ni treba iskati. V Mariboru imaš štimungo in karakter na vsakem ovinku
