Tina Recek
S potovanji si širimo obzorja. Če smo zdravi, je potovanje veliko manj stresno in manj obremenjujoče, kot če se spopadamo s kronično boleznijo. Če se je kateri kronični bolnik znašel v precepu, ali naj se poda na potovanje ali raje ostane doma, na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) razblinijo dvom z besedami, da kronična bolezen z dobro urejeno terapijo in v svoji stabilni fazi ne pomeni ovire za potovanje. Kroničnemu bolniku torej ni prepovedano potovati. Kadar bolezen ni terapevtsko urejena, pa priporočajo, naj potovanje odloži.
A preden se tak bolnik odloči za potovanje, na inštitutu v prvi vrsti priporočajo, naj se pred dokončno izbiro destinacije posvetuje s svojim osebnim zdravnikom in lečečim specialistom. Pri odločanju o izbiri destinacije naj upošteva psihofizične zmogljivosti, urejenost in stabilnost bolezni, klimatske značilnosti destinacije, način potovanja v izbrano deželo in potovanja po državi destinacije, načrtovane dejavnosti med potovanjem, možnosti za zdravljenje v primeru poslabšanja in vrnitev domov. S seboj naj vzame dodatno količino zdravil in druge pripomočke, če bo slučajno podaljšal potovanje za nekaj dni zaradi morebitnih zamud v letalskem prometu, političnih nemirov, terorizma ali naravnih nesreč.
Poleg tega naj večino zdravil nosi s seboj v ročni prtljagi, če bi se preostala prtljaga izgubila. Vsa zdravila naj bodo v originalni embalaži. Prav tako ne bo odveč, če ima s seboj zadnji specialistični izvid in zadnji EKG-posnetek, če bi se mu zdravstveno stanje poslabšalo.
Potovanje naj prilagodijo svojim zmožnostim
S koristnimi napotki, kako naj potnik z določeno kronično boleznijo ravna na potovanju, pa postreže Maja Arzenšek, dr. med. spec. in v. d. predstojnika Organizacijske enote Splošno zdravstveno varstvo ZD Maribor. Sogovornica pravi, da je pri ortopedskih težavah pomembno, da posameznik ve, koliko zmore, temu prilagodi svoje potovanje in da ni izpostavljen predolgemu sedenju, hoji, večjim telesnim naporom. Pri inkontinenci je ključno, da se zaveda, koliko mu pomeni pogosta možnost obiska sanitarij. Pri sladkorni bolezni se mora držati predpisane diete in jemati predpisana zdravila. Kdor prejema terapijo z inzulinom, naj ima pri sebi vedno tudi nekaj sladkega, če bi raven sladkorja v krvi nenadoma preveč upadla. Bolnik z visokim pritiskom se mora izogibati slani hrani in večjim telesnim naporom, ki presegajo njegove zmožnosti. Enako velja za srčnega bolnika, zanj pa so lahko nevarna ali vsaj neprijetna tudi okolja z visoko temperaturo ozračja. Ob tem zdravnica še izpostavlja, naj ima bolnik s kronično boleznijo s seboj seznam zdravil, ki ga je potrdil zdravnik, da zaradi večje količine zdravil na meji ali ob vkrcanju v letalo ne bi naletel na težave.
Bolniki se neradi izpostavljajo
Nekaj izkušenj s potniki, ki so jih pestile zdravstvene tegobe, je z nami delil turistični vodič Gregor Bedjanič iz Turistične agencije Sonček. Po njegovih besedah na potovanjih, predvsem daljših, potniki praviloma nimajo težav oziroma gredo na pot v veliki večini le tisti, ki težav ne pričakujejo. Največkrat so težave pri potnikih običajno take, da ne vplivajo neposredno na potovanje, denimo občasna slabost v avtobusu. Kadar so težave hujše, recimo gibalne ovire ali težje oblike glavobolov, slabosti, zaradi katerih potniki ne morejo spremljati tempa skupine, se turistični vodiči z njimi pogovorijo in naredijo načrt posebej za njih. V tem primeru lahko počakajo na klopci ali uporabijo javni prevoz, medtem ko skupina pešači. “Veseli me, da so moje izkušnje takšne, da so drugi potniki strpni in razumejo, da se je treba nekaj časa tudi posebej posvetiti takšnim potnikom. Pri manjših ‘težavah’, kot so na primer pogosti odhodi na stranišče, pa prihaja do zadreg. Kajti potniki se neradi izpostavljajo in prosijo za izredne postanke le v skrajni sili. Nisem pa še zaznal, da bi kdo izkoriščal svoje zdravstveno stanje za privilegije. Zanimivo je, da se, sploh pri časovno daljših potovanjih, v skupini vzpostavijo pristni odnosi in si potniki pomagajo,” razloži Bedjanič.
Brez kompromisov včasih ne gre
Na vprašanje, koliko se v hotelih po Sloveniji in Evropi prilagajajo bolnikom, recimo z diabetesom, celiakijo in podobnimi težavami, pa turistični vodič pojasni, da je to zelo odvisno od hotela. Boljši hoteli imajo večjo izbiro, slabši so manj prilagojeni. Če je agencija o bolezni obveščena, lahko vnaprej obvesti odgovorne v hotelu, kjer se na takega potnika ustrezno pripravijo.
Potovanje v skupini zahteva tudi precejšnjo mero prilagajanja. Sogovornik pravi, da se vodič potniku, ki ima določene zdravstvene težave, prilagaja v tolikšni meri, da je program izpolnjen in da preostali potniki niso na slabšem, kot bi bili brez sopotnikov s posebnimi potrebami. Da pa je potovanje tudi za takšne potnike sprejemljivo, se sklenejo kompromisi, delna prilagajanja, odvisno od potreb in destinacije.
V večini primerov je to mogoče izpeljati brez slabe volje enih ali drugih. Včasih pa ne gre. Če je recimo avtobus poln, ni mogoče uporabiti dveh sedežev. Tudi v letalu potnika ne bodo kar premestili, ker ima težave. Velja pa povsod pravilo: “Dobra volja, prijazen nasmeh in prijazna prošnja odpirajo več vrat kot brezosebno vztrajanje pri zahtevah.”
