Že nekaj časa v medijih spremljamo opozorila, da v Sloveniji močno primanjkuje učiteljev, in sicer v osnovnih in tudi v srednjih šolah. Pomanjkanje je trenutno najbolj izrazito na področju naravoslovja in matematike, tehničnih predmetov in informatike, primanjkuje pa tudi strokovnjakov za delo z otroki s posebnimi potrebami.
O tem, kaj je vzrok za velik primanjkljaj učiteljskega in profesorskega kadra v naših šolah, smo povprašali izr. prof. dr. Tino Vršnik Perše s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, ki se med drugim raziskovalno ukvarja tudi z izobraževanjem pedagoških delavcev. Po njenem mnenju je vzrokov za primanjkljaj ustrezno usposobljenih kadrov v vzgoji in izobraževanju več in so med seboj prepleteni. „Mednje gotovo sodijo položaj poklica v družbi, koliko je poklic učitelja cenjen in kakšna je privlačnost poklica za mlade generacije. Stabilnost zaposlitve pogosto ni dovolj pomemben dejavnik, ki bi mlade pritegnil v ta poklic. Prav tako med dejavnike za manjše zanimanje za poklic učiteljev sodijo delovne razmere, demografski dejavniki, pogoji za vstop v poklic in drugi. Dejstvo pa je, da se s podobnimi izzivi srečujejo tudi v drugih državah,“ razlaga Tina Vršnik Perše.
Zaposlovanje ljudi brez ustrezne izobrazbe v vzgoji in izobraževanju lahko ima po besedah sogovornice posledice za kakovost izobraževanja, delovno okolje in dolgoročne izobraževalne rezultate, pa tudi za razvoj družbe kot celote. „Čeprav lahko kratkoročno gledano zaposlovanje oseb brez ustrezne izobrazbe pomaga zapolniti primanjkljaje, so dolgoročno posledice nepredvidljive. Osebe brez ustrezne izobrazbe niso pridobile ustreznih znanj in kompetenc za učinkovito izvajanje pouka, kakor tudi ne za obvladovanje vzgojnih situacij, ki se pojavljajo v šoli. Pomembno je, da učitelji zmorejo ustvarjati podporno učno in vzgojno okolje, ki učencem omogoča celostni razvoj, to pa brez ustrezne izobrazbe učiteljev ni mogoče,“ je prepričana sogovornica.
Zunanjemu opazovalcu se sicer zdi logično, da bi bilo treba v programe za izobraževanje učiteljev in drugih pedagoških kadrov pritegniti najboljše maturante, ker ni vseeno, kdo in kako poučuje otroke. Toda za uresničevanje te strategije bi bilo treba poklic narediti bolj privlačen, cenjen in zanimiv, meni Tina Vršnik Perše. Izboljševanje delovnih razmer, zmanjševanje obsega administracije, podpiranje inovativnih metod in pristopov k delu, spodbujanje profesionalnega in osebnostnega razvoja učiteljev našteva kot nekatere izmed možnih dejavnikov, da bi se za delo v šoli odločalo več mladih. „Učiteljski poklic je za številne posameznike tudi sedaj privlačen. Da bi pritegnili tudi tiste, ki bi se za pedagoški študijski program odločili ne le zaradi svoje naklonjenosti do otrok in poučevanja, ampak tudi zaradi ugodnih delovnih razmer, priznanja, ki bi jim ga tak poklic prinesel, in izražanja svoje inovativnosti in kreativnosti, je potreben celovit pristop,“ pojasnjuje strokovnjakinja. Po njenem mnenju bi bilo treba povečati motivacijo mladih za te poklice in vsebine ter izboljšati delovne razmere, na primer z zmanjšanjem števila otrok v razredu oziroma z vključevanjem več pedagoških delavcev.
V učiteljskem poklicu bi bilo treba bolj poudariti možnosti profesionalnega razvoja in na splošno dvigniti družbeni ugled poklica, še meni Tina Vršnik Perše. Dobrodošle bi bile tudi ciljane spodbude za študente pedagoških študijskih programov, povezovanje z lokalnimi okolji in gospodarstvom ter možnosti prehajanja med zaposlitvami. V okviru priprave Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, v katerem so sodelovali številni strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja in je bil širši zainteresirani javnosti predstavljen letos, so nagovarjali številna področja, ki bi ob ustrezni dolgoročni podpori in politični volji zagotovo pomenila bolj kakovosten in trajnostno naravnan vzgojno-izobraževalni sistem.
