"Planeti se vrtijo dosti počasneje od naju," so za uverturo na dveh razprodanih koncertih v Kinu Šiška oznanili Kokosy. S planeti se je v čas nazaj, v prvih sedem let skupine, vrtela četverica glasbenikov, ki je ob koncu koncerta postala "eno štiridimenzionalno bitje", z njimi na plesišču pa so ob pravljični scenski podobi, po kateri so se sprehajale virtualne mravljice, in izjemni interpretaciji frontmana Borisa Kokalja, utripale glave in telesa vseh starosti.
V dveh urah in pol odra so dali dihati živi verziji 27 komadov iz treh studijskih albumov, zadnji z naslovom Naravni pojavi je izšel minuli konec leta. Po besedah Kokalja je bil vir inspiracij za album svet in način, kako v njem živeti skupnost, volja do življenja, ljubezen in občutek, da se med sabo podpirajo.
Igrivo Lukatovo mami so v Kinu Šiška uravnotežili tako, da so si izposodili kultno Mamica je kakor zarja, če bodo pri 40 še sami, se bodo spomnili na dogovor, ki ga imajo z Ireno, vmes pa so se spraševali, "koga naj ljubim, če tebe ne". Življenje si Kokosy razlagajo z rožami, in roža kot simbol, pa tudi v realnosti potrebuje travnik, je dejal frontman. Ob njem so Kokosy še Martin Drobnič na bas kitari, Anže Lajevec na klaviaturah in bobnar Izidor Valič. No, in ta travnik, je dejal Boris, da roži včasih preveč vode in jo utopi, drugič je vode premalo, sploh pa se kdaj zgodi, da ne glede na to, da travnik roži preda vse, kar ima, to ni pravi travnik zanjo ali pa ni roža prava zanj. Kljub vsemu trudu se zato kdaj zgodi, da Ljubezen oveni.
Trava na odru je bila resnična in resnični so bili tudi glasbeni prijatelji – med njimi Vlado Kreslin, Bojan Cvjetićanin, Gregor Strasbergar - Štras, Manca Trampuš iz Koala Voice, Gašper Turk iz skupine Plateau, ... ki so si jih Kokosy nabrali v različnih zaodrjih, na Škisovi tržnici ali, denimo, ko jih je začela poslušati Kreslinova hčerka in je takrat spoštovanje med glasbeniki postalo vzajemno. "Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli," so peli s Kreslinom, sicer pa so na oder povabili v glavnem ljudi iz "novega vala", o katerem pojejo tudi Joker Out. S skupino Black Diamonds je Kokosy združil nek tvit, v katerem je nekdo napisal, da ima Urban Koritnik najbolj nadležen vokal na slovenski glasbeni sceni. Oh, potem pa še nisi slišal banda Kokosy, je odgovoril nekdo drug. In Kokosy ter Black Diamonds so postali – prijatelji, je zgodbo na odru pripovedoval Boris.
Ravno občutek prijateljstva oziroma ustvarjanje skupnosti, kjer ni zidu med njimi in ljudmi, je nekaj, kar si sami prizadevajo doseči, so pred koncertoma povedali Slovenski tiskovni agenciji. Kot meni Kokalj, nas centri moči skušajo ohranjati v tem, da smo individualizirani, sami in osamljeni, bend pa želi ob tem podpirati druženje. "Imamo željo ali impulz, da vedno znova izumljamo nove načine, da nimamo pojma o stvareh. In kadar proces postane preveč domač, takrat izumimo nov proces, o katerem še nimamo pojma". Temu primerno se je spreminjal tudi njihov navdih za ustvarjanje in vsebina glasbe, od naivne in hrepeneče glasbe, komadov ob koncih razmerij, pa do čustvenih in patetičnih trenutkov.
Čustven, a ne patetičen, je bil tudi konec koncerta. Nazadnje so se Kokosy s telefoni v airplane-modu (letalskem načinu), ki si ga je po priprošnji frontmana vklopila publika, poklonili "najljubši obliki ljudi", ki jo slavijo v hitu Srce. In kot so zapisali lani v besedilu in dva večera zapored zapeli v Kinu Šiška - "čas celi vse rane, kar je bilo, naj tam ostane". Koncert, ki je v skupnosti zacelil kako rano - na neki točki je Kokalj sprožil vsesplošno objemanje, tudi ali predvsem z ljudmi, ki jih ne poznaš. Planeti, na katerih živijo Kokosy, so se v Kinu Šiška vrteli, kot se vrtijo oni - surovo, iskreno in nagajivo.
