Kralj frontmanov dopolnil 80 let. Mick Jagger od alkohola in mamil do zdravega življenja

Če bi morali v hipu našteti nekaj najbolj prepoznavnih frontmanov v zgodovini popularne glasbe, bi se ime Micka Jaggerja pri večini najbrž znašlo na samem vrhu. Rock glasba je z njim dobila ultimativnega šovmena, ki v eni osebi združuje vso ekstravaganco, svobodnjaškost, seksapil in prestopništvo ključnega obdobja 60-ih let, iz katerega je izšel. Tisto, kar je iz njega naredilo takšen unikat, pa je seveda prav to, da Jagger nikoli ni utelešal nekega učbeniškega ideala rockovskega frontmana, temveč je popoln samouk, ki je svojo identiteto zgradil preko samosvojih, improviziranih, pogosto absurdnih plesnih vragolij.

Ampak ali onkraj te javne podobe sploh vemo, kdo je Mick Jagger? Osemdesetletnik tu in tam celo sam potarna, da ga obveze z Rolling Stonesi omejujejo pri tem, kaj vse bi v življenju še rad dosegel. Jasno, da popularno medijsko mašinerijo v prvi vrsti zanimajo njegove romance, propadli zakoni, odnos do prepovedanih substanc, pa poudarjanje starostniškega statusa vsakič, ko se s Stonesi odpravi na novo turnejo. A za vsem tem je Jagger v resnici izjemno inteligenten, vsestransko nadarjen in motivacije poln možakar, ki mu že kar naredimo krivico, če ga zreduciramo zgolj na vlogo vokalista ene največjih rock zasedb v zgodovini.

Leta 1943 rojeni Britanec je odraščal v družini učiteljev, zato njegova intelektualna žilica ni presenetljiva. Ob študiju na ekonomski šoli v Londonu je celo imel ambicije, da bi postal politik, a je nato zaradi nenadnega glasbenega uspeha vse skupaj pustil in se raje posvetil odrom. Družbeni in politični komentarji so vseeno vedno našli način, da so se prikradli v pesmi skupine The Rolling Stones. Street Fighting Man, Gimme Shelter, Sweet Black Angel so odkrite politične himne, ta nagnjenost se nadaljuje vse do danes, ko je z Living in a Ghost Town komentiral epidemijo covida-19, z Gotta Get a Grip in England Lost pa razočaranje nad britansko politiko v času brexita.

Vseeno pa se je Jagger v šestih desetletjih kariere kot človek dodobra spremenil osebno in v svojih stališčih. Čeprav še vedno slovi po svoji nebrzdanosti, pa bi ga danes le stežka označili za simbol spolne osvoboditve, transgresije in liberalne politike, kakršen je bil v času protikulturnih gibanj v 60-ih. Tako denimo v 80-ih po več srečanjih z Margaret Thatcher ni imel slabih besed za "železno lady", poleg tega pa je tudi brexit sprejel dokaj trezno in je menil, da bi na dolgi rok utegnil prinesti marsikaj dobrega. Spet drugje, denimo ob premieri svojega filma The Burnt Orange Heresy (2019) v Benetkah, je jasno izrazil podporo okoljevarstvenim aktivistom, ki so pred premiero zavzeli rdečo preprogo.

Mick Jagger je danes vsekakor drugačen človek, kot je bil nekoč. Alkohol in mamila je že davno tega zamenjalo zdravo življenje, ki ga ob vseh romancah ohranja pri izjemnih fizičnih močeh. Ob glasbeni karieri je Jagger intelektualec, filantrop, igralec, filmski producent, poznavalec vina, ljubitelj baleta, kriketa in nogometa. Za prepoznavnim nagajivim nasmehom se v resnici skriva eden tistih vsestransko nadarjenih in karizmatičnih mož, ki bi ga, če ne uspel v glasbi, najverjetneje gledali v kakšni drugi odmevni družbeni vlogi.