(FILMSKA KRITIKA) 28 let pozneje: režiser Danny Boyle z drznimi prijemi preporodil svojo franšizo

Film 28 dni pozneje (28 Days Later) režiserja Dannyja Boyla je leta 2002 na sceno udaril v zelo specifičnem trenutku v zgodovini filma. Filmska industrija je ravno takrat opravljala zamenjavo analogne tehnologije (filmski trak) in jo nadomeščala z digitalno. Kadar se to zgodi na umetniškem področju, takšna revolucija nikoli ni samo tehnološka, ampak tudi estetska. Filmarji so v tistih letih intenzivno eksperimentirali, kako bi lahko novo snemalno opremo uporabili za pripovedovanje zgodb na sveže vizualne načine. Pustimo na strani podatek, da je George Lucas z Napadom klonov (The Attack of the Clones, 2002) prav tisto leto poskrbel za prvi komercialni blockbuster, posnet izključno z digitalno opremo. Filmarji kot Lars von Trier (Idioti, Plesalka v temi), Aleksander Sokurov (Ruski kovček), Steven Soderbergh (Randevu), Spike Lee (Bamboozled) in drugi so v tistem obdobju (ali pa že nekoliko prej) na podoben način raziskovali, kako bi lahko na inovativen način uporabili novo tehnologijo.Franšiza, ki je spet zbudila zombijeDanny Boyle je v filmu 28 dni pozneje to storil tako, kot smo videli že večkrat v zgodovini filma – da je manjše, lažje prenosne digitalne kamere Canon XL1 uporabil na način, da je po zgledu takratne senzacije Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project, 1999) filmu dodal občutno injekcijo realizma. V kontekstu grozljivke oziroma zombijade je ta ideja učinkovala zelo dobro. Pojem groze je začel dobivati nov pridih. Razno tresenje slike in slabša ločljivost sta v slogu resničnostnih oddaj prinesla občutek, da je to, kar zdaj gledamo, bolj resnično od spoliranih hollywoodskih grozljivk. In prav zombijade so bile največje zmagovalke tega estetskega preloma. Od tedaj naprej so se nizali filmi kot Zora živih mrtvecev (2004), Zora neumnih mrtvecev (2004), REC (2007) in drugi in ko je na televiziji zavladala še serija Živi mrtveci (The Walking Dead, 2010), je bilo jasno, da so zombijade ponovno postale eden najbolj gledanih filmskih podžanrov. Seveda je v skladu z uspehom tudi film 28 dni pozneje dobil svoje nadaljevanje. Pet let kasneje je izšel drugi del 28 tednov pozneje (28 Weeks Later, 2007), ki pa pričakovano ni imel svežine izvirnika, za nameček v ustvarjalni ekipi nista sodelovala niti Danny Boyle niti scenarist Alex Garland. V načrtu so takrat imeli še tretji del 28 mesecev pozneje, ki bi zaključil trilogijo, a se to ni nikoli uresničilo.Boyle in Garland sta od takrat naprej imela precej različen potek kariere. Medtem ko se je Boylova kariera počasi začela oddaljevati od zenita, se je Garland s filmi kot Ex Machina (2014) in Uničenje (2018) na sceno prav tako prebil kot izredno spoštovan režiser. Danny Boyle je nato z nadaljevanjem Trainspottinga (2017) pokazal, da z oživljanjem starih znamk kar malo obupano išče pot nazaj v vrh filmske scene. In tu pride na mizo ideja, da bi torej na novo zagnali še franšizo 28 dni. In to ne samo z enim filmom, ampak kar s celotno trilogijo, ki se zdaj ne imenuje 28 mesecev, temveč 28 let pozneje.Povratek k nazorom prvega filmaKo torej zdaj v kinih gledamo film 28 let pozneje, se lahko legitimno vprašamo: kaj nam lahko Danny Boyle z novim filmom v franšizi sploh prinese v estetskem smislu, če vemo, da je prvi film iz leta 2002, kot rečeno, svoj učinek gradil prav na inovativni uporabi digitalne kamere. Ali režiserju sploh preostane kaj drugega, kot da preprosto posname še eno v vrsti številnih zombijad in upa, da bodo slovita imena dovolj, da bo film postal uspešnica? Ogled filma dokaže, da se je 68-letni Boyle intenzivno ukvarjal s tem vprašanjem. 28 let pozneje je namreč vse prej kot običajna zombiada po ameriškem zgledu. Da bi se čim bolj zvesto vrnil k zapuščini prvega filma, je Boyle celovečerec v veliki večini posnel s pametnimi telefoni iPhone 15 Max. To pomeni, da ima tudi ta film namensko degradirano podobo. Ko ga gledamo na velikem platnu, so liki v kadru večkrat namenoma izven fokusa, podoba ima pogosto slabšo ločljivost in je sanjavo zamegljena. Kot drugo pa je Boyle temu dodal še nekaj nekonvencionalnih montažnih prijemov. Zdi se, da se je v tem smislu zelo zgledoval po inovacijah Georgea Millerja v filmu Pobesneli Max: Cesta besa (2015), še posebno po manipulacijah z bliskovitim nizanjem podob in spreminjanjem hitrosti. Ko to dvoje združimo, je jasno, da nam je Boyle s filmom 28 let pozneje pripravil povsem drugačno vizualno izkušnjo, kot jo ponujajo običajni multipleksovski filmi. Ni za tiste z rahlim želodcemTretji del franšize poleg estetske divjosti nikakor ne varčuje niti pri eksplicitnih prizorih raznovrstnega seciranja človeških teles. Gre za divji, surov, brezkompromisen in utrgan film, ki ravno zaradi svoje drznosti prinaša presenetljivo injekcijo svežine. Film ni za tiste z rahlim želodcem, saj se v svojih žanrskih ekstremih primerja celo s kakšnimi bolj ekstremnimi primerki grozljivke. Film ima tudi zanimivo filozofsko izpeljavo, ko uvede lik čudaškega zdravnika Iana Kelsona (Ralph Fiennes), nekakšno reinkarnacijo Walterja Kurtza (Marlon Brando) iz Apokalipse zdaj (1979). Niti približno ne drži, da v filmu vse scenaristične poteze delujejo sijajno, vsekakor pa smo s filmom 28 let pozneje dobili impresiven povratek te franšize na sceno, obenem pa tudi povratek režiserja Dannyja Boyla v vrhunsko formo. Vsekakor je treba dodati tudi igralski performans mladega Alfieja Williamsa, ki ga je Boyle že kar ob debiju postavil v glavno vlogo. Ne nazadnje tudi glasba iz filma skupine Young Fathers hitro pokaže, da bo to eden od filmskih soundtrackov leta. Film ne skriva, da gre samo za prvi del trilogije in da so hkrati z njim posneli drugi film, ki na naša filmska platna prihaja januarja prihodnje leto. Glede na to, da se v njem v franšizo vrača Cillian Murphy, lahko rečemo samo, da sta Boyle in Garland spet zgradila pozitivno klimo okoli te franšize in da bodo filmoljubi spet težko čakali, da vidijo, v katero smer bo šla zgodba od tod naprej.Ocena: 4/5 Divji, surov, brezkompromisen in utrgan film Povsem drugačna vizualna izkušnja, kot jo ponujajo običajni multipleksovski filmi

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

(FILMSKA KRITIKA) 28 let pozneje: režiser Danny Boyle z drznimi prijemi preporodil svojo franšizo

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati